TFL Vsebine / TFLGlasnik

To že na prvi pogled velja za civilni postopek, ki temelji na načelu kontradiktornosti. Trditveno in dokazno breme nosita stranki postopka. Pravdni postopek je torej spopad dveh strank, v katerem ne zmaga vedno tista, ki ima prav, ampak tista, ki se bolj spretno pravda. Torej, stranke, ki imajo kakovostno pravno pomoč, imajo večje možnosti za uspeh v pravdi.

Podobno velja tudi v kazenskih postopkih, v katerih je v vedno večji meri uveljavljeno načelo kontradiktornosti. Tudi v teh postopkih je za rezultat postopka pomembno, kako kakovostna, aktivna in angažirana je obramba.

Enako velja za postopek pred Ustavnim sodiščem. Brez kakovostnih ustavnih pritožb Ustavno sodišče ne more poseči v sodbe rednih sodišč, čeprav zazna kršitve človekovih pravic v teh sodbah. V svoji ustavnosodni presoji je Ustavno sodišče postavilo sorazmerno stroge standarde glede trditvenega bremena za ustavne pritožnike in če to breme ni izpolnjeno, tudi Ustavno sodišče ustavni pritožbi kljub njeni morebitni vsebinski utemeljenosti ne more ugoditi oziroma je sploh sprejeti v obravnavo.

Da lahko stranka prepriča Ustavno sodišče, da njena ustavna pritožba izpolnjuje pogoje za sprejem, mora torej svoje argumente kakovostno argumentirati, kar je seveda naloga njenega odvetnika.

Iz tega izhaja, da je odvetništvo izjemno pomembno za varstvo človekovih pravic in za delovanje ustavnega reda nasploh. Določbe Ustave o varstvu človekovih pravic namreč brez kakovostne obrambe teh pravic s strani odvetnikov ostanejo le mrtva črka na papirju.

Velik pomen odvetništva za delovanje ustavnega reda je v svoji ustavnosodni presoji večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče. V več svojih odločbah je zapisalo, da ima odvetništvo v pravni in demokratični državi pomembno vlogo, še posebej v kazenskih postopkih. Pravica do obrambe v kazenskih postopkih je brez pravice do zagovornika izvotljena.

To velja še posebej za primere, v katerih se stranka sama ne more uspešno braniti bodisi zaradi osebnih lastnosti bodisi zaradi procesnih ovir (na primer nenavzočnosti na sojenju) bodisi zato, ker gre za težka kazniva dejanja.

V takih primerih, pravi Ustavno sodišče, lahko šele obvezna obramba omogoči pošten postopek.

Pošten postopek pa je postopek, v katerem obdolženec ni le objekt, ampak je subjekt postopka, torej oseba, ki ima učinkovito zagotovljeno pravico do obrambe, ob polni zaščiti njene osebnosti, svobode in osebnega dostojanstva.

Kot vsaka človekova pravica pa mora biti tudi pravica do obrambe zagotovljena dejansko in učinkovito, in ne le formalno ter navidezno. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je tako v več zadevah obsodilo posamezne evropske države, ker po uradni dolžnosti postavljeni zagovorniki obdolžencem niso nudili kvalitetne pravne pomoči.

Ena takih zadev je Daud proti Portugalski. V tej zadevi je ESČP ugotovilo kršitev obdolženčeve pravice do poštenega postopka, ker po uradni dolžnosti postavljen zagovornik pri izvajanju obrambe ni bil dovolj aktiven. Med drugim odvetnik svojega klienta kar osem mesecev ni obiskal v priporu.

Naj omenim še zadevo Sannino proti Italiji, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev obdolženčeve pravice do poštenega postopka, ker so se med sojenjem menjavali odvetniki, ki niso dovolj dobro poznali spisa.

Sodišča držav podpisnic Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), vključno s slovenskimi, so v okviru svojih pozitivnih obveznosti pri varstvu človekovih pravic dolžna zagotavljati tudi učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

To med drugim pomeni, da so dolžna nadzorovati zagovornike po uradni dolžnosti in jih razrešiti oziroma prijaviti odvetniški zbornici, če ugotovijo, da svojega dela ne opravljajo tako, kot bi ga morali. To pomeni strokovno, zavzeto in angažirano.

Opisana doktrina ESČP, po kateri je treba pravico do obrambe zagotavljati učinkovito, se kaže tudi na področju uveljavljanja odvetnikove svobode izražanja.

ESČP je tako večkrat poudarilo, da mora biti odvetnikom pri opravljanju njihovega dela dopuščeno, da na obravnavi uporabijo ostre in provokativne besede.

ESČP pri tem upošteva dejstvo, da je predvsem v zahtevnih kazenskih zadevah vzdušje na obravnavah naelektreno in da mora odvetnik pogosto hitro reagirati na izvajanje tožilstva ali na vodenje postopka s strani sodišča, zaradi česar ne more vedno premisliti o vsaki besedi, ki jo uporabi. Seveda se mora odvetnik obnašati spoštljivo in spodobno, ampak treba je razumeti, da mu v »žaru borbe« včasih lahko uide tudi kakšna beseda, ki je sicer ne bi uporabil.

Prehitro in prestrogo kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih besed bi lahko povzročilo, zastraševalni učinek (chilling effect), zaradi katerega se odvetniki iz strahu pred kaznijo ne bi oglasili v bran svojim klientom. Poseg v odvetnikovo svobodo izražanja v takem primeru bi pomenil tudi poseg v pravico obdolženca do obrambe in poštenega sojenja.

Slovenska sodišča teh stališč ESČP v preteklosti niso v celoti sprejemala. V eni od treh zadev, v katerih je bila Slovenija doslej obsojena zaradi kršitve svobode izražanja, je tako šlo za primer, v katerem je bil odvetnik po mnenju ESČP prestrogo kaznovan zaradi svojih ostrih izjav na račun drugih udeležencev postopka. Gre za zadevo Čeferin proti Sloveniji.

Pravica do obrambe mora biti torej zagotovljena dejansko in učinkovito, ne pa formalno in navidezno. Kakšna je pri tem vloga odvetnika?

Obdolženec se praviloma sam, brez zagovornika, ne more učinkovito braniti predvsem iz štirih razlogov: (1) zaradi svojih osebnih lastnosti (morebitna duševna bolezen ali duševna motnja, nizka stopnja intelektualne razvitosti in podobno), (2) zaradi procesnih razlogov (na primer nenavzočnost na sojenju), (3) zaradi nepoznavanja prava in (4) zaradi osebne vpletenosti v zadevo, ki mu onemogoča trezno presojo in racionalno odločitev glede načrtovanja in izvedbe obrambe.

Odvetnikova naloga pa je, da izniči vpliv teh dejavnikov na potek postopka. Odvetnik mora preprečiti, da bi bil obdolženec iz navedenih razlogov v podrejenem položaju nasproti tožilstvu. Samo v takem primeru je v kazenskem postopku vzpostavljena enakost orožij.

Odvetniki in odvetnice torej s svojim delom omogočamo udejanjanje ustavnega reda. Brez kakovostnih, zavzetih odvetnikov ne moremo govoriti niti o pravici do obrambe, niti o pravici do poštenega sojenja, niti o državi, ki temelji na vladavini prava.

Pred leti sem bil vabljen na okroglo mizo, na kateri naj bi predstavil svoj pogled na problem, ko se mora odvetnik odločiti, ali bo deloval v interesu svoje stranke ali pa v javnem interesu.

V vprašanju, o katerem naj bi govorili, je bilo nekako implicirano, da če se odvetnik agresivno, brezkompromisno bori za pravice svojih strank, posebej v kazenskih postopkih, s tem ravna v nasprotju z družbenim interesom, ker prepreči, da se krivci kaznujejo.

Zagovarjal sem stališče, da je dilema, ali naj se odvetnik zavzema za strankin ali za javni interes, v temelju zgrešena. Odvetnik lahko zagotavlja delovanje ustavnega reda in s tem varuje javni interes samo tako, da se brezkompromisno bori za pravice svojih strank.

Pogosto lahko slišimo, predvsem v slavnostnih govorih gostov na prireditvah ob dnevu slovenskih odvetnikov, da smo odvetniki gradniki pravosodja in da smo v istem čolnu kot sodišča in tožilstvo.

Res je, v istem čolnu smo, vendar mora vsak od nas v tem čolnu opravljati svoje delo. Odvetniki veslamo na eni strani, tožilstvo na drugi, sodišče pa mora ta čoln krmariti. Samo tako lahko naš čoln pluje po razburkanem morju. Če pa odvetnik spusti svoje veslo in gre pomagat veslat na drugo stran ali pa poskuša od sodnika prevzeti krmilo, se bo ta čoln klavrno potopil.

Z drugimi besedami, pravosodni sistem lahko deluje samo, če v njem vsak opravlja svoje delo. In to morajo vsi udeleženci postopka spoštovati. Odvetniki spoštujemo tožilce in sodnike, enako spoštovanje svojega dela pa pričakujemo tudi sami.

Vendar pomembne vloge odvetnikov pri zagotavljanju delovanja ustavnega reda žal marsikdo ne razume. Pokojni profesor Ljubo Bavcon je v nekem svojem prispevku zapisal, da javnost odvetništvo razume kot nebodigatreba, ki povzroča dolgotrajnost, neučinkovitost in vse druge grehe pravosodja ... Javnost meni, da »pošten« odvetnik pač ne more zagovarjati »barab«, če pa že to počne, mu gre samo za denar.

Ta pogled na odvetništvo izhaja iz prepričanja, da odvetniki preprečujemo pravičen razplet sodnega postopka. Da bi bili, če ne bi predlagali izločitve dokazov, opozarjali na kršitve postopka, vlagali pravnih sredstev itd., storilci obsojeni, tako pa odkorakajo na prostost, kar kaže na poraz pravne države.

Zanimivo se mi zdi, da tudi na odločbe Ustavnega sodišča v medijih včasih letijo podobni očitki. Da smo s postavitvijo visokih standardov pri varstvu človekovih pravic otežili delo rednim sodiščem. Ampak naloga Ustavnega sodišča ni, da rednim sodiščem olajša obsojanje obdolžencev, ampak da varuje z Ustavo zajamčene človekove pravice.

In ni naloga odvetnikov, da prispevajo k temu, da postopek do obsodilne sodbe čim bolj gladko in čim hitreje steče, ampak da po svojih najboljših močeh varujejo človekove pravice svojih strank in jim pomagajo do za njih ugodnega rezultata.

Čeprav si seveda nihče od nas ne želi, da morilci, posiljevalci in trgovci z mamili nekaznovano ostanejo na prostosti. Ampak Ustava nam nalaga, da tudi tem ljudem nudimo kakovostno pravno pomoč, pa če se nam še tako upirajo njihova dejanja. Če namreč Ustava vsakomur jamči pravico do kakovostne pravne pomoči, s tem hkrati odvetniku nalaga dolžnost, da stranki to kakovostno pravno pomoč nudi.

Žal mi je, da te pomembne vloge odvetnikov predvsem laična javnost, pa tudi del strokovne javnosti, ne razume.

Kolegice in kolegi, naj za konec tega svojega prispevka poudarim, da je vloga odvetnic in odvetnikov kot varuhov človekovih pravic v današnjem času vse bolj pomembna.

Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da je demokratična družbena ureditev v tako imenovanem zahodnem svetu ogrožena.

Živimo v času regresije človekovih pravic. Tudi v posameznih članicah EU državne oblasti kršijo človekove pravice deprivilegiranih družbenih skupin, na primer istospolno usmerjenih oseb, pa tudi žensk. V zvezi s tem naj omenim, da je v nekaterih evropskih državah bistveno otežen dostop do splava celo posiljenim mladoletnicam.

Omejujeta se neodvisnost sodstva in svoboda medijev. Skrajno desno usmerjene politične stranke, ki zagovarjajo stališča, blizu fašizmu in nacizmu, na volitvah dobivajo vse več glasov.

Živimo v času, ko družbo preplavljajo lažne novice na družbenih omrežjih, njihovi avtorji oziroma avtorji algoritmov, ki jih ustvarjajo, pa z njimi manipulirajo z javnim mnenjem in vplivajo na rezultate volitev. V teh okoliščinah ni več mogoče govoriti o pravici do svobodnih volitev.

Priče smo razgradnji demokratičnih institucij in pravne države.

V teh okoliščinah je še posebej pomembno, da delujejo varovalke demokratične družbe, ki naj ustavijo to razgradnjo demokracije in pravne države. In med te varovalke spadajo predvsem svobodni mediji, neodvisna sodišča, pa tudi neodvisni, pokončni in visoko strokovno usposobljeni odvetniki in odvetnice.

Kolegice in kolegi, želim vam, da to svojo pomembno družbeno vlogo še naprej opravljate tako uspešno kot doslej in da ste ponosni na častivreden poklic, ki ga opravljate.

¹ Govor predsednika Ustavnega sodišča RS dr. Roka Čeferina na Odvetniški šoli 2025, ki je 4. in 5. aprila 2025 potekala v Portorožu.