Portal TFL
VS022134 - kmetijska zemljišča - kmet - uveljavljanje statusa kmeta - idealni solastnik z razdružitvijo zemljišča do lastnine
INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS022134
IZVOR, AVTOR
pravno mnenje, občna seja VSS, 28.5.1984
OBJAVA
Poročilo VSS 1/84 str.39, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
kmetijska zemljišča - kmet - uveljavljanje statusa kmeta - idealni solastnik z razdružitvijo zemljišča do lastnine
PODROČJE VSRS
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
BESEDILO
ORIGINAL:
Določbo 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih
(Uradni list SRS, št. 1/79) je mogoče uporabiti tudi v primeru, ko
naj bi idealni solastnik, ki zaradi spora z drugimi solastniki
zemljišča ne more uporabljati, z razdružitvijo pridobil kmetijsko
zemljišče v izključno last.
Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana je
zavrnil tožnikovo pritožbo proti odločbi Komiteja za planiranje in
družbenoekonomski razvoj Občine Slovenske Konjice, s katero ni bilo
ugodeno njegovi zahtevi za priznanje statusa kmeta, vložena na
podlagi 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih
zemljiščih. Menil je, da je organ prve stopnje pravilno in zakonito
odločil, saj tožnik ne obdeluje z osebnim delom posestva, katerega
solastnik je.
Tožnik je v tožbi navajal, da je bilo dejansko stanje zmotno
ugotovljeno, saj je on solastnik do 90 % kmetije, ki jo obdeluje
svakinja N.N. Čeprav je ona solastnica le do ene desetine, mu
dejansko onemogoča prevzem posesti.
Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:
Po določbi 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih
zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79 in 11/81) se šteje za kmeta
občan, ki da izjavo na zapisnik pri občinskem upravnem organu,
pristojnem za kmetijstvo, da bo z osebnim delom obdeloval kmetijsko
zemljišče, ki ga namerava pridobiti, da mu bo kmetijska dejavnost
glavna ali dopolnilna dejavnost ter dokaže za to dejavnost primerno
usposobljenost. Tožnik je podal vlogo v smislu navedene zakonske
določbe, ponovil pa jo je na zapisnik pri upravnem organu prve
stopnje dne 22.2.1983. Vendar upravni organ prve stopnje postopka ni
vodil v smislu tožnikove vloge, niti v svoji odločbi ni dal razlogov,
zakaj tožnika ni mogoče šteti kot kmeta v smislu 2. alinee 2.
odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Bistveno
pomanjkljivost odločbe prve stopnje je poskušala odpraviti tožena
stranka s pojasnilom, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na
navedene zakonske določbe, ker je že lastnik oziroma solastnik
kmetijskega zemljišča na podlagi sklepa o dedovanju in darilnih
pogodb. Po presoji sodišča tožena stranka napačno tolmači vsebino
citirane zakonske določbe, zato je podan izpodbojni razlog iz 1.
točke 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).
Določbo 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih
(Uradni list SRS, št. 1/79) je mogoče uporabiti tudi v primeru, ko
naj bi idealni solastnik, ki zaradi spora z drugimi solastniki
zemljišča ne more uporabljati, z razdružitvijo pridobil kmetijsko
zemljišče v izključno last.
Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana je
zavrnil tožnikovo pritožbo proti odločbi Komiteja za planiranje in
družbenoekonomski razvoj Občine Slovenske Konjice, s katero ni bilo
ugodeno njegovi zahtevi za priznanje statusa kmeta, vložena na
podlagi 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih
zemljiščih. Menil je, da je organ prve stopnje pravilno in zakonito
odločil, saj tožnik ne obdeluje z osebnim delom posestva, katerega
solastnik je.
Tožnik je v tožbi navajal, da je bilo dejansko stanje zmotno
ugotovljeno, saj je on solastnik do 90 % kmetije, ki jo obdeluje
svakinja N.N. Čeprav je ona solastnica le do ene desetine, mu
dejansko onemogoča prevzem posesti.
Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:
Po določbi 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih
zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79 in 11/81) se šteje za kmeta
občan, ki da izjavo na zapisnik pri občinskem upravnem organu,
pristojnem za kmetijstvo, da bo z osebnim delom obdeloval kmetijsko
zemljišče, ki ga namerava pridobiti, da mu bo kmetijska dejavnost
glavna ali dopolnilna dejavnost ter dokaže za to dejavnost primerno
usposobljenost. Tožnik je podal vlogo v smislu navedene zakonske
določbe, ponovil pa jo je na zapisnik pri upravnem organu prve
stopnje dne 22.2.1983. Vendar upravni organ prve stopnje postopka ni
vodil v smislu tožnikove vloge, niti v svoji odločbi ni dal razlogov,
zakaj tožnika ni mogoče šteti kot kmeta v smislu 2. alinee 2.
odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Bistveno
pomanjkljivost odločbe prve stopnje je poskušala odpraviti tožena
stranka s pojasnilom, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na
navedene zakonske določbe, ker je že lastnik oziroma solastnik
kmetijskega zemljišča na podlagi sklepa o dedovanju in darilnih
pogodb. Po presoji sodišča tožena stranka napačno tolmači vsebino
citirane zakonske določbe, zato je podan izpodbojni razlog iz 1.
točke 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.