TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ni nastala pravno upoštevna negmotna škoda za pretrpljene duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (splošnega
zmanjšanja življenjskih sposobnosti), če je bil poškodovanec ob
škodnem dogodku tako hudo telesno poškodovan, da se vse odtlej zaradi
uničenih možganskih centrov ne zaveda svojega stanja, ne čuti
trpljenja in bolečin.

Tožnik je bil v prometni nesreči kot pešec hudo telesno poškodovan.
Njegovi možganski centri so bili tako poškodovani, da ničesar več ne
zaznava, ne more se premikati, ne more samostojno zauživati redne
hrane, prav tako pa se odvajanje vrši brez sleherne lastne ontrole.
Njegovo življenje sestoji zgolj iz golega delovanja najosnovnejših
človeških organov.
Sodišče prve stopnje je tožniku za to škodo iz naslova trajnega
zmanjšanja življenjskih sposobnosti priznalo odškodnino. Drugostopno
sodišče je to sodbo potrdilo. Revizijsko sodišče pa je slednjo sodbo
spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni
zahtevek iz tega naslova zavrnilo.
Po stališču revizije tožene stranke sta sodišče druge in prve stopnje
zmotno uporabili materialno pravo, ko sta določili prvemu tožniku
odškodnino za splošno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. Čeprav sta
ugotovili, da se prvi tožnik zaradi uničenih možganskih centrov ne
zaveda svojega stanja, ničesar ne čuti kot bolečino ali trpljenje, in
ni možnosti, da bi kdaj pozneje to čutil in bil zmožen uživati
nadomestno zadovoljstvo iz priznane odškodnine za to stanje, sta
zmotno presodili, da gre prvemu tožniku odškodnina iz tega naslova
(negmotna škoda) že zaradi samega dejstva posega v pravno zavarovano
integriteto njegove osebnosti (objektivni kriterij). Če ni zavestni
prizadetosti in občutkov za bolečine in trpljenje ter tudi ni
možnosti za nadomestno zadovoljevanje v tem obsegu uničene
sposobnosti, po mnenju tožene stranke sploh ni pravno upoštevne
škode, saj prisojena odškodnina ne bi mogla v ničemer izboljšati
stanja prvega tožnika in zlasti tudi ne ublažiti posledic.