TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar izreče sodišče oprostilno sodbo po 2. točki 350. člena ZKP
zaradi dejanske zmote, ne navede okoliščin, ki izključujejo kazensko
odgovornost, v sodbenem izreku, temveč v obrazložitvi sodbe.

Nekatera sodišča so formulirala izrek oprostilne sodbe po 2. točki
350. člena ZKP (izključitev kazenske odgovornosti zaradi dejanske
zmote) tako, da so opisu dejanja, vsebovanega v obtožbi, dodajala še
tiste okoliščine, iz katerih bi bilo moč sklepati na dejansko zmoto.
Takšno stališče ni pravilno. Po 9. točki 350. člena ZKP je treba, če
se obtoženec oprosti obtožbe, v obrazložitvi sodbe navesti poleg
drugega tudi, iz katerih razlogov iz 350. člena ZKP se oprošča.
Navedba okoliščin, ki predstavljajo podlago za sklep, da je ravnal
obtoženec v dejanski zmoti, sodi torej v obrazložitev sodbe. Seveda
nič ne škodi ter celo prispeva k večji jasnosti in preglednosti, če
sodišče citira v sodbenem izreku tudi točko 350. člena ZKP, po kateri
je obtoženec oproščen obtožbe. Vendar pa mora obstajati po 1.
odstavku 346. člena ZKP med sodbo in obtožbo tkim. objektivna
identiteta, kar pomeni, da se sme sodba (vsakršna, tudi oprostilna)
nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe. Zato sme sodišče
oprostiti obtoženca le takšne obtožbe, kakršno je tožilec podal
(oziroma jo spremenil itd.) Nekaj drugega je takrat, ko meni sodišče,
da gre za prekoračitev silobrana ali skrajne sile. V takem primeru je
res treba dopolniti tožilčev opis dejanja še z okoliščinami, ki so
podlaga za prekoračitev silobrana oz. skrajne sile. Tu se identiteta
med obsodbo in obtožbo še ohrani ter obstaja obsodba v okviru
obtožbe, čeprav v primerjavi s slednjo zmanjšana (a z več besedami).
Seveda pa ni moč obsodbe za dejanje v manjšem obsegu do onega, ki ga
vsebuje obtožba, primerjati z oprostilno sodbo. Slednja se lahko
nanaša le na kompletno obtožbo.