TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točka izreka tako, da se po spremembi glasi:

"Tožena stranka mora tožeči stranki poleg že dosojenega zneska v 15 dneh plačati še 3.929,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2016 do plačila. V presežku (do 8.006,63 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne."

- v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči v 15 dneh povrniti 1.567,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh povrniti 399,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V Pogodbi o kandidaturi za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije je nična (le) določba 8. člena, ki kandidata zavezuje k odstopu s funkcije poslanca v primeru njegovega izstopa iz poslanske skupine (ali iz stranke), ker je v nasprotju z 82. členom Ustave. Pri ostalih dogovorjenih obveznosti toženca gre za dopustne dogovore v okviru avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) oziroma pogodbenega razmerja med tožnico in tožencem. Pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zato (z izjemo obveznosti odstopa s funkcije poslanca) zavezuje obe pravdni stranki.

Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Je instrument utrditve pogodbene obveznosti, hkrati pa v primeru kršitve pogodbe olajšuje položaj druge pogodbene stranke, ki mora dokazati le splošni predpostavki za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev, ne pa tudi obstoja škode.

Odločilno je, da tožnica ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da namen tega dogovora ni bil kaznovanje toženca zaradi izstopa oziroma da je bil namen v povrnitvi stroškov volilne kampanje. Če ne gre za kaznovalni namen, pa je zahtevek za plačilo, ki temelji na 7. členu Pogodbe, lahko le izpolnitveni zahtevek, kar je tožnica nenazadnje tudi sama navedla v tožbi in šele kasneje začela trditi, da gre za pogodbeno kazen. Ker sodišče na navedeno pravno podlago ni vezano, se je pravilno osredotočilo na trditev tožnice, da je za toženca z dnem izstopa iz stranke (tožnice) nastopila obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov volilne kampanje in zahtevek obravnavalo kot izpolnitveni na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ. Povedano drugače, po presoji sodišča prve stopnje toženec ni dolžan povrniti sorazmernega dela stroškov volilne kampanje, ker je izstopil iz poslanske skupine oziroma stranke ali zato, ker bi z izstopom stranki povzročil škodo (kot posledico kršitve pogodbene obveznosti), ampak ker se je za primer izstopa tako (posebej) dogovoril.