TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 3. člena Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (Uradni list RS, št. 64/01 in 59/02), kolikor se nanaša na kandidata za ad hoc sodnika za varstvo osebnih podatkov v skupnem nadzornem telesu, ni v neskladju z Ustavo.

Neutemeljen je očitek pobudnika o neskladju izpodbijane zakonske ureditve s pravom Evropske unije. Odločba Sveta namreč ne določa konkretnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za ad hoc sodnika za varstvo osebnih podatkov v skupnem nadzornem telesu, temveč to prepušča pravnemu redu držav članic. Takšni pogoji tudi niso določeni v primarni zakonodaji Evropske unije. Izpodbijana določba, ki kot pogoj za kandidate za funkcijo ad hoc sodnika določa minimalno starost 40 let, tudi ni v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Starost prav gotovo je osebna okoliščina, ki kot taka glede na prvi odstavek 14. člena Ustave sama po sebi ne bi mogla biti podlaga za razlikovanje. Vendar v izpodbijani določbi Zakona starost ni uporabljena kot diskriminacijska okoliščina. Takšna okoliščina bi starost bila, če bi bila uporabljena kot pogoj, ki očitno ne bi bil v povezavi s predmetom urejanja. Sporna starostna meja je v obravnavanem primeru predpisana kot pogoj za kandidiranje za mednarodnega sodnika. Kot taki ji ni mogoče odrekati povezave s predmetom urejanja. Za določitev minimalne starosti 40. let kot pogoja za kandidate za ad hoc sodnike je zakonodajalec imel razumne razloge. Med pogoje za opravljanje takšnih funkcij nedvomno sodi tudi zahteva po izpolnjevanju določenih življenjskih izkušenj. Odločitev zakonodajalca, da je lahko kandidat za ad hoc sodnika samo oseba določene starosti, zato ni nerazumna. V oceno primernosti izpodbijane ureditve pa se Ustavno sodišče, ker ne gre za očitno nesorazmerno določeno starostno omejitev, ne more spuščati. Določanje pogojev za kandidate za mednarodne sodnike v okviru ustavno dopustnih omejitev namreč sodi v polje proste presoje zakonodajalca.