TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 516/2000 z dne 24. 1. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cp 787/99 z dne 18. 4. 2000 in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 7/99-8 z dne 21. 5. 1999 se ne sprejme.

Trditev, da je sodna praksa sodišča prve stopnje v Piranu in Višjega sodišča v Kopru drugačna od odločitve sodišč v njegovem primeru, očitka o odstopu sodne prakse ne utemeljuje. Pritožnik namreč sodb, na katere se sklicuje ni priložil, zgolj pritožnikove navedbe, da je v navedenih zadevah šlo za podobne zahtevke, o katerih naj bi sodišče razsojalo o obstoju lastninske pravice na nacionaliziranem premoženju, pa teh trditev še ne dokazujejo. Poleg tega pritožnik odstop od sodne prakse utemeljuje s sklicevanjem na odločitve sodišč prve in druge stopnje, ne pa tudi s sklicevanjem na drugačne odločitve Vrhovnega sodišča. Če se je sodna praksa, kot jo zatrjuje pritožnik, uveljavila pred sodišči prve in druge stopnje, ta pa doslej pred Vrhovnim sodiščem še ni bila preizkušena, odločitev o pritožnikovi zadevi, v kateri je na zadnji stopnji odločalo Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, ne more pomeniti odstopa od sodne prakse. Razumljivo je namreč, da je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč vsaj iste stopnje. Pritožnik bi zato moral izkazati, da je tudi Vrhovno sodišče v drugih podobnih primerih odločalo drugače. Primeri sodne prakse Vrhovnega sodišča Hrvaške in Vojvodine, ki jih pritožnik v zvezi s tem navaja, pa glede pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku pred rednimi sodišči Republike Slovenije ne morejo biti relevantne. Sodišče je vezano na pravnomočne upravne odločbe. Glede na pritožnikov zahtevek bi presoja sodišča o neobstoju pogojev za nacionalizacijo lahko pomenila le, da odločba upravnega organa o ugotovitvi, da je bilo določeno premoženje pritožniku nacionalizirano po zakonu, ni pravilna. Pravdno sodišče pa ni pristojno za odločanje o pravilnosti upravnih odločb. Zato stališče, da sodišče ni pristojno za odločanje o pritožnikovem zahtevku, ker gre po vsebini za odločanje o upravni stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, tudi pritožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne krši.