TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Obdolžencu, ki mu je vzeta prostost, se pisni prevod sodnih pisanj iz
1. odstavka 8. člena ZKP vroči le, če se po 3. odstavku 7. člena ZKP
ni odpovedal prevajanju, ker ne zna jezika, v katerem teče postopek.

Po določbi 2. odstavka 7. člena ZKP ima obdolženec v kazenskem
postopku pravico uporabljati svoj jezik. Ta pravica je praviloma
omejena na ustno prevajanje. V 3. odstavku 8. člena ZKP pa je ta
pravica izjemoma razširjena tudi na pisni prevod pisanj, ki jih je
treba v prevodu vročiti obdolžencu, če je v priporu, na prestajanju
kazni ali na obveznem psihiatričnem zdravljenju in varstvu v
psihiatričnem zavodu. Po spremembi te določbe z dne 1.7.1985, ki
pravzaprav pomeni le uzakonjenje dotedanje sodne prakse, se je
pojavilo vprašanje:
- ali je treba po določbi 3. odstavka 8. člena ZKP pisni prevod
pisanj vročiti vsakemu obdolžencu, ki je pripadnik drugega naroda ali
narodnosti, katerega jezik se ne uporablja kot uradni jezik v
kazenskem postopku,
- ali pa je treba pisni prevod pisanj vročiti le tistim pripadnikom
drugega naroda ali narodnosti, ki ne znajo uradnega jezika, v katerem
teče postopek in se zato pravici do prevajanja niso odpovedali?
Že iz določbe 3. odstavka 8. člena ZKP izhaja, da se zakonska zahteva
po pisnem prevodu pisanj nanaša le na tiste primere, ko se obdolženci
niso odpovedali pravici do prevajanja. Zakon namreč določa, da se
'prevod vroči v jeziku, ki ga je uporabljal v postopku', torej
tistemu obdolžencu, ki je uporabljal drug jezik od uradnega in je
zato moral imeti tolmača.
Določbo 3. odstavka 8. člena ZKP pa je treba razlagati tudi v
povezavi z določbo 3. odstavka 7. člena ZKP. Obdolženčeva pravica
uporabljati v postopku svoj jezik je vselej relativna. Obdolženec se
ji lahko odpove pod pogojem, da zna jezik, v katerem teče postopek.
Če se obdolženec tej pravici odpove, velja seveda odpoved tako za
ustno kot tudi za pisno prevajanje. Zato pisnega prevoda ni treba
vročati obdolžencu, ki se je pravici do prevajanja v kazenskem
postopku odpovedal.
Določba 3. odstavka 8. člena ZKP zajema le odvzeme prostosti zaradi
pripora, prestajanja kazni in obveznega psihiatričnega zdravljenja in
varstva v zdravstvenem zavodu. S tem naštevanjem niso izčrpane vse
možne situacije, ko je obdolžencu med postopkom dejansko odvzeta
prostost, npr. zaradi psihiatričnega opazovanja v psihiatričnem
zavodu po 2. odstavku 258. člena ZKP. Zato se tudi načelno pravno
stališče ne omejuje na situacije, naštete v 3. odstavku 8. člena ZKP,
temveč se nanaša na vse dejanske odvzeme prostosti.