TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka mora najkasneje v 48 urah po pravnomočnosti sodbe v elektronskem mediju X. na naslovu spletnega mesta http://www.x.si objaviti naslednji popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev brez sprememb in dopolnitev:

"Prikaz nasprotnih dejstev družbe A., d. o. o. v zvezi s spletnim člankom z naslovom "Razkritja ..." z dne 15. 5. 2025:

DRUŽBA A., d. o. o. NE TRGUJE Z DELAVCI

Ne drži trditev, da sem A. A. (za družbo A., d. o. o.) preprodajal tuje delavce niti, da sem se s to dejavnostjo ukvarjal s povezanimi do vrha notranjega ministrstva in policije.

Namreč - naša družba A., d. o. o. je drugim delodajalcem pomagala pri iskanju tujih delavcev, o tem je bila sklenjena pogodba in za to storitev so nam plačali dogovorjeno plačilo (tako je bilo tudi v primeru gostišča B.). Pri izvajanju te storitve je naša družba izpolnila vse formalnopravne zahteve tako izhodne matične države kot EU oz. slovenske administracije, zato noben tuj delavec ni prišel v Slovenijo nezakonito, pod prisilo, noben delavec ni bil zadržan proti svoji volji, nobenemu delavcu nismo vzeli potnih listin, posledično pa noben ni bil preprodan drugemu delodajalcu.

O vseh postopkih imamo obširno dokumentacijo, vsa potrebna dovoljenja oz. odločbe smo pridobili, kar je ugotovila tudi delovna inšpekcija. V članku očitanih kršitev pri nas ni bilo, zato jih tudi delovna inšpekcija ni mogla ugotoviti.

Noben tuj delavec v naši družbi ni delal 15 ur in s tem preko dopustnega delovnega časa, kar nenazadnje ne izhaja niti iz izpovedi tujega delavca v oddaji C., ki jo članek neresnično povzema.

Konkretni primeri, predstavljeni v članku, so imeli prvo dejansko zaposlitev pri drugem delodajalcu in ne pri nas - mi smo samo pomagali urediti dokumentacijo, akreditacijo itd, kot naročeno storitev po pogodbi, zato so ti tuji delavci točno vedeli, h kom prihajajo in kdo bo njihov delodajalec. Njihov izbor je nenazadnje opravila njihova sodržavljanka in takratna zaposlena v naši družbi A., d. o. o. ga. D. D., ki jim je vedno vnaprej tudi vse pojasnila, zato so bili ti delavci o vsem obveščeni in zato njihova pričevanja ne držijo.

Ne drži, da je kdorkoli (ne delodajalec ne tuji delavci) za preprodajo naši družbi karkoli plačal, ker za preprodajo sploh ni šlo, niti ne drži, da je kdorkoli za stroške prihoda naši družbi moral plačati 5.000,00 evrov po osebi, kar vse je v članku večkrat neresnično ponovljeno. Namreč: njihov dejanski prvi delodajalec nam je poravnal strošek naročene storitve po pogodbi, agenciji pa je neposredno plačal letalsko karto za tujega delavca, tj. od prevzema delovnega bivalnega dovoljenja do EU.

Ostali stroški, ki so bili v članku napačno predstavljeni kot neko plačilo za preprodajo delavcev, so dejansko legitimni stroški tujih delavcev pred izdajo delovno bivalnih dovoljenj, ki jih poravnavajo sami, saj gre za stroške, ki niso delodajalčevi, četudi bi jih lahko v naši družbi začasno krili zanje, ne bi šlo za naš strošek.

Navedbe v članku, ki nakazujejo, da zaradi osebnega poznanstva izvajam neko nezakonito dejavnost, so popolnoma neresnične. Osebna poznanstva so pri gostincih običajna in precej široka, pa to še ne pomeni, da vplivajo na kakršenkoli drug odnos ali da so temelj nekemu nezakonitemu ravnanju.

Podeljen status žrtve s trgovino z ljudmi ne pomeni, da je do kaznivega dejanja trgovine z ljudmi dejansko tudi prišlo in da je storilec prav A. A. kot odgovorni delavec družbe A., d. o. o., na kar vsebina članka neresnično namiguje, saj gre za status, podeljen na podlagi priporočil npr. nevladne organizacije.

Na koncu pa tudi ni res, da je naše podjetje od države od leta 2019 prejelo več kot 800.000,00 evrov plačil, subvencij in posojil - od 1. 1. 2019 smo prejeli 715.615,18 € takih sredstev; prav tako ni res, da je bil znesek večerje 18. 6. 2024 v naši družinski restavraciji v višini 2.700 EUR porabljen za ožjo delegacijo ministrstva, ki je po navedbi članka obsegala zgolj nekaj ljudi (ministra E. E., vodjo njegovega kabineta, vodjo Policije in ... kolega ministra) - delegacija je obsegala dejansko 50 oseb.

A., d. o. o.

A. A., direktor.";

2. Tožena stranka mora pri objavi popravka v spletnem mediju navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek.

3. Tožena stranka mora popravek v elektronskem mediju X. na naslovu spletnega mesta http://www.x.si objaviti v isti rubriki "Y." in kot samostojno objavo, na način, kot je bilo objavljeno izvorno obvestilo, na katerega se popravek nanaša, in sicer za čas 24 ur, ter ga nato na enak način in enako dolgo ohraniti v spletnem arhivu ob izvornem obvestilu na naslovu spletnega mesta https://www.x.si/y, da ima njegova objava enako vrednost kot obvestilo oziroma prispevek, na katerega se nanaša."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.289,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 778,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed), v obravnavanem primeru torej podjetja A., d. o. o. Navedeno izhaja iz besedila 40. člena URS, ki pravico do popravka veže na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva (posameznika, organizacije ali organa). Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti ali dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji. Popravek lahko prizadeti zahteva le zase, ne more pa ga zahtevati še za tretjega. Če se popravek le v delu besedila ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v članku, temveč komentira neustrezna ravnanja druge osebe, je podan odklonitveni razlog iz prvega odstavka 31. člena ZMed, kar narekuje zavrnitev zahtevka.

Izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, med kolidirajočimi pravicami pa je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen URS). Popravka zato tudi ni mogoče dopustiti takrat, ko bi to pomenilo samo obličnostno (formalno pravno) uresničevanje te pravice. Tak položaj je podan, kadar je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopranih pravic (interesov), ki so bile s konkretnimi očitki v obvestilu prizadete. S tem, ko tožeča stranka očitke le zanika, po eni strani obrambnega namena pravice do popravka ne uresniči, po drugi strani pa tudi ne vzpostavi ustreznega dialoga. Res je, kot je imelo v uvidu sodišče prve stopnje, da se lahko prizadeta oseba z besedilom o nekem življenjskem, družbenem primeru odzove na različne načine, zdaj bolj, zdaj manj jedrnato, v različnem slogu, z ožjim in širšim kontekstom. Tožeča stranka je pravna oseba in ima o svojem poslovanju brez dvoma ustrezno dokumentacijo, s prikazom katere bi bralcu tudi prikazala nasprotna dejstva. S tem bi vzpostavila dialog, ki bi bralcu omogočil, da si o obravnavani problematiki ustvari svojo sliko.