TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. člena OZ, ni utemeljeno.

Dajatveni zahtevek, z obstojem katerega pritožnica pogojuje obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, ni zastaran.

Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. V skladu s 365. členom OZ pa se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da pomanjkljivih informacij potrošniku ponudnik ne more sanirati z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe, in da pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, ne da bi bil potrošniku pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.