TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Določba 4. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji se uporablja le za pravne osebe v mešani lastnini, ki so bile z dnem uveljavitve tega zakona, to je 7.12.1991, v tej statusni obliki že vpisane v sodni register.

Če je družbeno podjetje že pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji s pogodbo o brezplačnem prenosu preneslo družbeni
kapital na Sklad Republike Slovenije za razvoj, ta pa ga je v celoti ali delno ponovno vložil v podjetje, je treba v postopkih
denacionalizacije upoštevati, da je kljub prenosu ta kapital obdržal lastnost družbenega kapitala (ni postal kapital z znanim lastnikom), ker za njegovo preoblikovanje tedaj ni bilo pravne podlage.

Obrazložitev:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno delno odločbo, s katero je prvostopni organ odločil,da se upravičencu vrne v last nepremičnina, ki je v uporabi tožnika, s tem da je tožnik dolžan navedeno nepremičnino vrniti upravičencu v last. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da ne more slediti ugovoru zavezanca, da je podjetje že v celoti olastninjeno z znanimi lastniki, zaradi česar ni pravne podlage za vračanje podržavljenega premoženja v naravi. Po mnenju tožene stranke status sredstev v podjetju (družbena ali v mešani lastnini) ne more vplivati na obliko vračanja premoženja, kot to zmotno trdi tožnik. Vložena sredstva družbene lastnine v osnovni kapital podjetja v mešani lastnini ni ne prodaja, ne brezplačna odtujitev, pač pa vložena sredstva, ki še naprej ohranijo družbenolastninski status v novi pravni osebi, glede njih se spremeni le način upravljanja. Iz navedenega sledi, da je zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja tudi podjetje v mešani lastnini in sicer do višine deleža družbenega premoženja. Po navedbi zavezanca je v podjetju še vedno 23,5 % družbenih sredstev, ki še niso olastninjena, ki pa presegajo vrednost nepremičnine, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka.

Tožnik v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo tožene stranke, ker meni, da je v predmetni zadevi potrebno kot predhodno vprašanje ugotoviti, ali ima tožnik med svojimi viri še vedno družbeni kapital, ali ga nima. Tožnik v celoti vztraja na navedbah, ki jih je podal v pritožbi in jih zato v tožbi ne navaja ponovno. Ni resnična ugotovitev tožene stranke, da je po navedbah zavezanca v podjetju še vedno 23,5% družbenih sredstev, ki niso olastninjena, saj je tožnik v vseh vlogah in v pritožbah poudarjal svoj pravno lastninski status. Mnenja je, da če v podjetju ni več družbenih sredstev, postane zavezanec v tem denacionalizacijskem postopku Odškodninski sklad in ne več podjetje v mešani lastnini. Tožnik poudarja, da je danes lastnik spornih 23,5% premoženja novoustanovljena delniška družba.

Sodišče je tožbi ugodilo. V obrazložitvi sodbe je, med drugim, navedlo:

V postopku za uveljavljanje pravic po ZDEN se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če Zakon o denacionalizaciji (ZDEN) ne določa drugače (6/2 čl. ZDEN). Določba 2. člena ZDEN praviloma omogoča vračanje podržavljenega premoženja v naravi, če pa taka vrnitev ni možna, pa z denarjem (odškodnina), nadomestnim premoženjem ali vrednostnimi papirji (deleži). Ker je oblika vrnitve podržavljenega premoženja pomembna tako za denacionalizacijskega upravičenca kot tudi za zavezanca, je zakon te oblike posebej razdelal in v 88. členu ZDEN posebej določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. S to določbo zakonodajalec ni zavaroval samo pravic denacionalizacijskih upravičencev, ampak posredno tudi pravice zavezancev iz 51. člena ZDEN, še posebej takrat, ko sta zavezanca Odškodninski sklad Republike Slovenije in Republika Slovenija. Po mnenju sodišča pomeni ta določba prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije, po drugi strani pa naj bi bil njen namen s tem istočasno preprečiti, da bi obveznosti do upravičencev neupravičeno prešle na Odškodninski sklad oziroma na državo (davkoplačevalce). Zato je med takšna razpolaganja treba vsekakor šteti tudi lastninska preoblikovanja družbeno pravnih oseb, ki imajo v svojih sredstvih
nepremičnine oziroma premoženje, ki se vrača in bi zato njihova statusna sprememba, iz že navedenih razlogov, poslabšala položaj upravičencev oziroma omogočila prenos obveznosti, ki jih imajo podjetja kot zavezanci, na državo. Vse navedeno je zato treba upoštevati tudi pri razlagi prehodne določbe 91. člena ZDEN, ki določa, da se določba 4. odstavka 16. člena tega zakona nanaša na podjetja v mešani lastnini po stanju ob uveljavitvi predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij. Tu je pomembno predvsem vprašanje uporabe te določbe in s tega vidika tudi vprašanje njene razlage v tistem delu, kjer določa, da se določba 4. odstavka 16. člena nanaša na podjetja v mešani lastnini 'po stanju ob uveljavitvi predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetja'. Glede na to, da je bil zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij uveljavljen leto dni po uveljavitvi ZDEN in da je zato v tem obdobju glede izvrševanja te zakonske določbe obstajala pravna praznina, je po mnenju sodišča, to določbo treba razlagati ozko in v neposredni povezavi z 88. členom ZDEN. Ta določba se po mnenju sodišča lahko nanaša le na višino deleža družbene lastnine v mešanem podjetju, ki se ugotovi z otvoritveno bilanco iz 4. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ta okoliščina (višina deleža družbene lastnine) je bistvenega pomena, tako za lastninjenje podjetja po prej navedenem zakonu, kot tudi za vračanje lastninskega deleža po določbi 4. odstavka 16. člena ZDEN, po kateri je vračanje v obliki lastninskega deleža omejeno le na višino deleža družbenega kapitala na pravni osebi v mešani lastnini.

Ob upoštevanju vsega navedenega je, po mnenju sodišča, v postopku denacionalizacije treba upoštevati pravno in dejansko stanje oziroma pri presoji oblike in načina vračanja podržavljenega premoženja, obliko statusne organiziranosti pravnih oseb, ki so v postopku denacionalizacije zavezanci, tistega dne, ko je bil uveljavljen ZDEN, torej 7.12.1991, upoštevajoč pri tem tudi 83. člen Zakona o podjetjih, ki je bil tedaj v veljavi in po katerem je mešano podjetje pridobilo pravno in poslovno sposobnost šele z vpisom pogodbe o ustanovitvi podjetja oziroma sklepa ustanovne skupščine v sodni register. Upravni organ bo zato v postopku moral ugotoviti, ali je bil tega dne tožnik v sodnem registru vpisan kot podjetje (d.o.o.) - in kot njegov ustanovitelj le Sklad Republike Slovenije za razvoj, oziroma, ali je bilo vpisano podjetje v mešani lastnini (d.o.o.) z ustanovitelji, dvema tujima podjetjema ter Skladom Republike Slovenije za razvoj. Od te okoliščine in okoliščine, ali je Sklad nazaj v podjetje kot delež vložil družbeno lastnino ali že svojo lastnino je odvisno, ali se bo denacionalizirano premoženje vrnilo v naravi ali v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja (člen 16/4 ZDEN). Sodišče se ne strinja s pravno razlago tožene stranke v izpodbijani odločbi češ, da status sredstev v podjetju (družbena ali v mešani lastnini) ne more vplivati na obliko vračanja premoženja, kar naj bi pomenilo, da je zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi tudi podjetje v mešani
lastnini in sicer do višine deleža družbenega premoženja. Pri razlagi določbe 4. odstavka 16. člena ZDEN je po mnenju sodišča treba izhajati tako iz namena, ki ga zasleduje zakon kot celota, kot tudi iz namena, ki ga je zakonodajalec želel doseči z uzakonitvijo posameznih zakonskih določb. Tudi iz obrazložitve predloga za izdajo ZDEN (Poročevalec št. 7/91) izhaja, da je zakon posledica doseženega političnega soglasja, da se popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose. Pravično je, da se v tem procesu privatizira tisti del oziroma obseg družbene lastnine, ki je nastal s krivičnim podržavljenjem zasebnega premoženja. Krivice naj bi se popravile tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, če pa to iz določenih razlogov ni mogoče, pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega
premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Eno temeljnih načel zakona je, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja zakon, ne sme delati novih. V obrazložitvi predloga ZDEN pa se še poudarja, da zakon sedanjih uporabnikov družbenih sredstev ne sme spraviti v tak položaj, da bi bilo to vzrok za prenehanje njihove dejavnosti oziroma likvidacijo pravne osebe. Prav to, ne delati novih krivic, pa je zakonodajalec želel doseči tudi s 4.odstavkom 16. člena zakona. Zakonodajalec je pri tem upošteval dejansko stanje in veljavno zakonodajo ob uveljavitvi zakona (spremembe ustave iz leta 1974, zakon o podjetjih in zakon o družbenem kapitalu). Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90) je omogočil tudi ustanavljanje mešanih podjetij, v katerih je bila udeležena družbena lastnina. Ker je iz ZDEN kot celote možno zaključiti, da so zavezanci za vrnitev premoženja v naravi, le pravne osebe, ki so delno ali v celoti v družbeni lastnini, kar dodatno pomeni, da na premoženju (sem spadajo tudi nepremičnine) nimajo lastninske pravice ampak v skladu s prejšnjo zakonodajo, le pravico uporabe, je ZDEN to dejstvo upošteval in je zato v določbi 4. odstavka 16. člena posebej določil, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. S tem je zakonodajalec želel preprečiti, da bi se z
vračanjem v naravi posegalo v premoženje pravnih oseb v mešani lastnini, na katerem so te pravne osebe deloma že lastniki in sicer v deležu, v katerem je v te pravne osebe že vložen privatni kapital. V primerih, ko gre za mešano podjetje, dobi denacionalizacijski upravičenec lahko le lastninski delež do višine deleža družbenega kapitala v tem podjetju.

Pri presoji vprašanja, ali je s prenosom družbenega kapitala na Sklad, ta kapital dejansko postal nominiran, torej kapital z znanim lastnikom, je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo v trenutku prenosa tega družbenega kapitala na Sklad. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila pogodba o prenosu družbenega kapitala na Sklad sklenjena dne 7.10.1991, torej pred uveljavitvijo nove ustave (23.12.1991). Tedaj veljavni 14. člen ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do XC k ustavi iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 32/89) je določal, da se do zakonske ureditve lastninskopravnih razmerij v organizacijah združenega dela in podjetjih ne smejo določiti lastninski upravičenci na družbeni lastnini v obstoječem poslovnem skladu in skladu skupne porabe. Ustavni amandma XCIX k prej navedeni ustavi (Uradni list RS, št. 7/91), ki je prav tako veljal v času sklenitve navedene pogodbe, je v 3. točki določal, da preoblikovanje družbene lastnine v javno in druge oblike lastnine ter
omejitve lastnine ureja zakon. Iz navedenega jasno izhaja, da je v navedenem obdobju preoblikovanje družbene lastnine v drugo obliko lastnine urejal lahko le zakon in je zato družbena lastnina v tem obdobju lahko postala lastnina z znanim lastnikom samo, če je tako določil zakon oziroma, če je bil ta prehod urejen v skladu z veljavno zakonodajo. Po mnenju sodišča tedaj veljavna zakonodaja ni dopuščala sprememb družbene lastnine v nominirano lastnino s samim prenosom družbenega kapitala (poslovnega sklada) družbenega podjetja na Sklad Republike Slovenije za razvoj, ki je bil ustanovljen z zakonom o Skladu Republike Slovenije za razvoj (Uradni list RS, št. 14/90) in sicer na podlagi zakona o prometu in razpolaganju z družbenim
kapitalom (v nadaljevanju Zakon o družbenem kapitalu Uradni list SFRJ, št. 84/89). V nobenem od navedenih zakonov ni pravne podlage da bi že s prenosom družbenega kapitala na Sklad, ta kapital postal nominiran kapital oziroma kapital z znanim lastnikom. Zakon o družbenem kapitalu, ki je bil vključen v pravni red Republike Slovenije z določbo 5. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 in 4/91) je določal, da je mogoče podjetje in družbeni kapital v celoti ali delno prodati domači ali tuji pravni ali fizični osebi. Ta zakon je dopuščal spremembo družbenega kapitala v nominirano obliko kapitala na podlagi odplačnega pravnega posla. Zato bi po mnenju sodišča navedeni družbeni kapital, ki ga je tožnik prenesel s pogodbo na Sklad, postal nominiran le, če bi bil na Sklad prenesen odplačno.

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ni moglo rešiti spora, je tožbi ugodilo in
izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo.