TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbama se delno ugodi.

2. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, A, št. 415-307/00 z dne 7. 3. 2001, se v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. 416-663/00-51/MCD z dne 4. 8. 2000 se v točki 1 izreka, v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti odpravi in v tem delu odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila.

3. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. 481-17/02 z dne 13. 5. 2003, se v delu ki se nanaša na obračun zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. 48110-00022/2002/08/0894 153 z dne 30. 10. 2002 se v točkah I/1, I/2, I/3 in I/4 izreka, v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, odpravi in v tem delu odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila.

4. V preostalem se tožbi zavrneta.

5. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Po presoji sodišča tožeča stranka s tem, ko ustvarja, pripravlja in razširja svoje programe, opravlja storitve za tiste uporabnike radijskega in TV sprejemnika, ki imajo sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, ki jim je omogočeno sprejemati vsaj en njen program (naročniki). Organ upravljanja tožeče stranke ob soglasju Vlade RS za navedene storitve določi ceno v pavšalnem znesku, ki je načeloma enaka za vse naročnike, naročnik pa je s tem, ko pridobi televizijski sprejemnik in ima obenem možnost sprejemati vsaj en program, ki ga oddaja tožnica, sprejme in tako s svojim konkuludentnim dejanjem pristane na pogoje poslovanja, ki jih je določila tožeča stranka. Tožeča stranka zato nima prav, ko zatrjuje, da v obravnavanem primeru v razmerju med tožečo stranko in zavezancem za plačilo (naročnikom) manjka soglasje volj kot temeljno načelo obligacijskega prava, potrebno za vsako pravno razmerje. Stališče tožeče stranke, da je naročnina javna dajatev, je zmotno. Javne dajatve (davki, prispevki, takse) so namenjene za zadovoljevanje tistih potreb vseh državljanov, ki so nujnega pomena in zlasti v primeru prispevkov vsebujejo tudi elemente solidarnosti, medtem, ko se plačilu (naročnini) za sprejem programov tožeče stranke, glede na njeno zakonsko ureditev takega pomena ne more pripisati. Davke, carine in druge javne dajatve se predpisuje z zakonom, višino naročnine pa določa organ upravljanja v pavšalnem znesku. S tem ko k višini naročnine daje soglasje Vlada RS, se zagotavlja nadzor nad določanjem cene, saj višino naročnine določa organ upravljanja samostojno, kriteriji za njeno določanje pa niso predpisani. Višina naročnine ni vezana na določeno osnovo, kar je eden bistvenih elementov pri javnih dajatvah (davki, prispevki), plačuje pa se neposredno tožeči stranki (kateri je tudi namenjena), kar pri javnih dajatvah ni predpisano. Naročnina pa tudi ni vezana izključno na posest radijskega in TV sprejemnika, saj plačuje naročnino le tisti uporabnik sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju RS, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa AAA.