TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Delavec lahko pred delovnim sodiščem toži oba, delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj je za tak primer izrecno predpisana pristojnost delovnega sodišča. Vendar pa, če kasneje tožeča stranka tožbo zoper delodajalca umakne, ali kako drugače zaključi postopek zoper njega (v konkretnem primeru z zamudno sodbo), delovno sodišče s tem izgubi pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo zoper zavarovalnico, ki je zaradi tega procesnega dejanja tožeče stranke izgubila položaj sospornika.

Ustalitev pristojnosti velja samo za krajevno pristojnost in deloma stvarno – če se zniža zahtevek (tretji odstavek 17. člena ZPP). V vseh drugih primerih institut ustalitve pristojnosti ne pride v poštev. Čim zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, ko bi bilo pristojno sodišče druge vrste (npr. sodišče splošne pristojnosti ali upravno sodišče), se mora sodišče (delovno) izreči za stvarno nepristojno. Zato ni ustalitve pristojnosti v primerih, ko v odškodninskem sporu ostane tožena le zavarovalnica iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1, saj imajo v nasprotnem primeru stranke pravico uveljavljati absolutno bistveno kršitev iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker v danem primeru zaradi končanja postopka zoper delodajalca tožeče stranke v nadaljevanju pravde nastopa samo še zavarovalnica kot samostojna stranka, ki ni več v procesnem položaju sospornice, ni več izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje delovnega sodišča v tem odškodninskem sporu. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem odškodninskem sporu zoper zavarovalnico kot samostojno stranko.