Portal TFL
VS026306 - bančna garancija - izpolnitev obveznosti - nadomestna izpolnitev
INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS026306
IZVOR, AVTOR
pravno mnenje, občna seja VSS 29. in 30.6.1987
OBJAVA
Poročilo VSS 1/87 str.25, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
bančna garancija - izpolnitev obveznosti - nadomestna izpolnitev
PODROČJE VSRS
OBLIGACIJSKO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Pogodba za izdajo bančne garancije je pogodba iz XXXVIII. poglavja
Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato veljajo zanjo tudi določila
splošnega dela omenjenega zakona, torej tudi 1. odst. 308. člena. Če
je banki zaradi izpolnitve njene obveznosti iz garancije tuji osebi
nastala proti naročniku garancije terjatev v devizah, naročnik pa jo
je v sporazumu z banko poravnal v dinarjih še pred uveljavitvijo
odloka o ureditvi virov in načinu vračanja deviz pooblaščenim bankam,
ki so iz svojega skupnega deviznega potenciala plačale fiksne in
garantirane obveznosti za račun določenih družbenih pravnih oseb
(Ur.l. SFRJ, št. 71/83), je s tem terjatev banke proti naročniku
garancije prenehala. Zato v takšnem primeru navedenega odloka ni več
mogoče uporabiti, saj le-ta ureja samo primere, v katerih do njegove
uveljavitve obveznosti organizacij združenega dela in družbeno
pravnih oseb, na račun katerih so banke - upniki - plačale fiksne ali
garantirane obveznosti, še niso prenehale.
Obrazložitev
Na podlagi garancije, izdane za devizni kredit, ki je bil
organizaciji združenega dela odobren v inozemstvu, je banka poravnala
devizno obveznost organizacije združenega dela v tujini. S tem ji je
nastala proti omenjeni organizaciji združenega dela devizna terjatev.
To je organizacija združenega dela poravnala banki v dinarjih. Banka
je dinarje v poravnavo svoje devizne terjatve sprejela. Pozneje je
bil sprejet odlok o ureditvi virov in načinov vračanja deviz
pooblaščenim bankam, ki so iz svojega skupnega deviznega potenciala
izplačale fiksne in garantirane obveznosti za račun določenih
družbeno pravnih oseb. Na njegovi podlagi je banka zoper obremenila
organizacijo združenega dela za znesek deviz, ki jih je na podlagi
garancije plačala tudi osebi v pokritje obveznosti organizacije
združenega dela. Ta je zato vložila tožbo, s katero je zahtevala
ugotovitev, da ji je obveznost proti banki iz garancijske pogodbe
prenehala z dnem, ko je banki plačala dinarsko vrednost deviz.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno
sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo, ki jo je banka vložila
zoper sodbo sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče zavrnilo kot
neutemeljeno s sledečimi razlogi:
Pogodba za izdajo garancije je pogodba Zakona o obligacijskih
razmerjih. Zanjo veljajo tudi določila splošnega dela Zakona o
obligacijskih razmerjih, torej tudi določilo 1. odstavka 308. člena
omenjenega zakona. Po dejanskih ugotovitvah druge in prve stopnje med
pravdnima strankama ni spora, da je tožeča stranka poravnala svoj
dolg, ki ji je sicer nastal v devizah, v dinarjih. Ni ugotovitve, da
bi tožena stranka takšen način poravnave svoje terjatve zavrnila.
Očitno je torej tožena stranka kot upnik v sporazumu s tožečo stranko
kot dolžnikom namesto deviz sprejela dinarje. S tem pa je obveznost
tožeče stranke iz pogodbe o izdaji garancije tujini prenehala.
Drugačna ugotovitev bi bila možna samo takrat, če bi prisilni predpis
izključeval možnost sporazuma o prenehanju devizne terjatve z
dinarskim plačilom. Takšnega predpisa pa v času poravnave obveznosti
ni bilo.
Uporaba odloka o ureditvi virov in načinov vračanja deviz
pooblaščenim bankam, ki so iz svojega skupnega deviznega potenciala
plačale fiksne in garantirane obveznosti za račun določenih družbenih
pravnih oseb (Ur.l. SFRJ, št. 71/83), izdanega na podlagi 2. odstavka
79. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem
poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur.l. SFRJ, št. 77/82), v
obravnavanem primeru ni možna. To pa zato, ker ureja samo tiste
primere, ko obveznosti organizacij združenega dela in drugih
družbenih pravnih oseb, na račun katerih so banke - upniki plačale
fiksne ali garantirane obveznosti, še niso prenehale. Obveznosti, ki
so do uveljavitve omenjenih dveh predpisov že prenehale, to pa velja
po dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tudi za
obravnavano obveznost tožeče stranke, pa z njuno uveljavitvijo niso
mogle ponovno oživeti. Iz istih razlogov tudi ni mogoče uporabiti
določil Zakona o začasnih ukrepih za poravnavo določenih deviznih
terjatev (Ur.l. SFRJ, št. 63/85), niti določil Zakona o deviznem
poslovanju, objavljenega v Uradnem listu SFRJ, št. 66/85.
Pogodba za izdajo bančne garancije je pogodba iz XXXVIII. poglavja
Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato veljajo zanjo tudi določila
splošnega dela omenjenega zakona, torej tudi 1. odst. 308. člena. Če
je banki zaradi izpolnitve njene obveznosti iz garancije tuji osebi
nastala proti naročniku garancije terjatev v devizah, naročnik pa jo
je v sporazumu z banko poravnal v dinarjih še pred uveljavitvijo
odloka o ureditvi virov in načinu vračanja deviz pooblaščenim bankam,
ki so iz svojega skupnega deviznega potenciala plačale fiksne in
garantirane obveznosti za račun določenih družbenih pravnih oseb
(Ur.l. SFRJ, št. 71/83), je s tem terjatev banke proti naročniku
garancije prenehala. Zato v takšnem primeru navedenega odloka ni več
mogoče uporabiti, saj le-ta ureja samo primere, v katerih do njegove
uveljavitve obveznosti organizacij združenega dela in družbeno
pravnih oseb, na račun katerih so banke - upniki - plačale fiksne ali
garantirane obveznosti, še niso prenehale.
Obrazložitev
Na podlagi garancije, izdane za devizni kredit, ki je bil
organizaciji združenega dela odobren v inozemstvu, je banka poravnala
devizno obveznost organizacije združenega dela v tujini. S tem ji je
nastala proti omenjeni organizaciji združenega dela devizna terjatev.
To je organizacija združenega dela poravnala banki v dinarjih. Banka
je dinarje v poravnavo svoje devizne terjatve sprejela. Pozneje je
bil sprejet odlok o ureditvi virov in načinov vračanja deviz
pooblaščenim bankam, ki so iz svojega skupnega deviznega potenciala
izplačale fiksne in garantirane obveznosti za račun določenih
družbeno pravnih oseb. Na njegovi podlagi je banka zoper obremenila
organizacijo združenega dela za znesek deviz, ki jih je na podlagi
garancije plačala tudi osebi v pokritje obveznosti organizacije
združenega dela. Ta je zato vložila tožbo, s katero je zahtevala
ugotovitev, da ji je obveznost proti banki iz garancijske pogodbe
prenehala z dnem, ko je banki plačala dinarsko vrednost deviz.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno
sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo, ki jo je banka vložila
zoper sodbo sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče zavrnilo kot
neutemeljeno s sledečimi razlogi:
Pogodba za izdajo garancije je pogodba Zakona o obligacijskih
razmerjih. Zanjo veljajo tudi določila splošnega dela Zakona o
obligacijskih razmerjih, torej tudi določilo 1. odstavka 308. člena
omenjenega zakona. Po dejanskih ugotovitvah druge in prve stopnje med
pravdnima strankama ni spora, da je tožeča stranka poravnala svoj
dolg, ki ji je sicer nastal v devizah, v dinarjih. Ni ugotovitve, da
bi tožena stranka takšen način poravnave svoje terjatve zavrnila.
Očitno je torej tožena stranka kot upnik v sporazumu s tožečo stranko
kot dolžnikom namesto deviz sprejela dinarje. S tem pa je obveznost
tožeče stranke iz pogodbe o izdaji garancije tujini prenehala.
Drugačna ugotovitev bi bila možna samo takrat, če bi prisilni predpis
izključeval možnost sporazuma o prenehanju devizne terjatve z
dinarskim plačilom. Takšnega predpisa pa v času poravnave obveznosti
ni bilo.
Uporaba odloka o ureditvi virov in načinov vračanja deviz
pooblaščenim bankam, ki so iz svojega skupnega deviznega potenciala
plačale fiksne in garantirane obveznosti za račun določenih družbenih
pravnih oseb (Ur.l. SFRJ, št. 71/83), izdanega na podlagi 2. odstavka
79. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem
poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur.l. SFRJ, št. 77/82), v
obravnavanem primeru ni možna. To pa zato, ker ureja samo tiste
primere, ko obveznosti organizacij združenega dela in drugih
družbenih pravnih oseb, na račun katerih so banke - upniki plačale
fiksne ali garantirane obveznosti, še niso prenehale. Obveznosti, ki
so do uveljavitve omenjenih dveh predpisov že prenehale, to pa velja
po dejanskih ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tudi za
obravnavano obveznost tožeče stranke, pa z njuno uveljavitvijo niso
mogle ponovno oživeti. Iz istih razlogov tudi ni mogoče uporabiti
določil Zakona o začasnih ukrepih za poravnavo določenih deviznih
terjatev (Ur.l. SFRJ, št. 63/85), niti določil Zakona o deviznem
poslovanju, objavljenega v Uradnem listu SFRJ, št. 66/85.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.