TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v A..

 

Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora natančno opredeliti, katera konkretna dejanja naj bi kršila človekove pravice, kdo jih je storil (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic stranka uveljavlja in kaj zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Sodišče mora upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne ter kakšna mora biti odločitev v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prve tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo tožeče stranke. Narava obravnavane zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku.