TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbe 6. člena, drugega odstavka 13. člena, 18., 19., 20. in 27. člena, prvega in enajstega odstavka 51. člena ter 63. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98) niso v neskladju z Ustavo. Četrti in deveti odstavek 51. člena istega zakona sta iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave protiustavnosti, ugotovljene v 2. točki izreka te odločbe, opcijski rok iz devetega odstavka 51. člena istega zakona ne more začeti teči.

Glede premoženja, za katerega ni predpisana dolžnost vrnitve, ne gre za kolizijo pravic. Zato se pobudniki utemeljeno sklicujejo na pričakovanje, da bodo sredstva ostala med sredstvi pravne osebe in da bodo lastniki podjetja lahko privatizirali tudi tisti del premoženja, za katerega bo naknadno odločeno, da je njegova izročitev denacionalizacijskim upravičencem zavrnjena. Določba 20. člena ZLPP je urejala roke za izvedbo lastninskega preoblikovanja podjetja. Ta določba bi bila torej lahko glede vprašanja izločenih sredstev relevantna le, če bi šele njihova naknadna privatizacija pomenila tudi lastninsko preoblikovanje podjetja. Ker se je besedilo te določbe nanašalo na lastnike podjetja, je razlaga, da ureditev iz tretjega odstavka 13. člena ni bila vezana na rok za lastninsko preoblikovanje iz 20. člena ZLPP, tudi edino logična. Glede na to, da ZLPP privatizacijskim upravičencem ni omogočal privatizacije stvari, tj. pridobivanja lastninske pravice na sredstvih podjetja, tudi določba tretjega odstavka 13. člena ni mogla pomeniti lastninjenja stvari na tak način. Ker je bilo lastninsko preoblikovanje podjetja že izvedeno, tudi privatizacija teh stvari po postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ni več možna. Prejšnja ureditev je bila torej neizvedljiva v tistem delu, v katerem ni določala ustreznega načina privatizacije izločenih sredstev v primerih, ko je bilo lastninsko preoblikovanje podjetja že izvedeno. Zakonodajalec je zato imel upravičen razlog za spremembo in prilagoditev načina naknadne privatizacije stvari novi ureditvi zaključka lastninskega preoblikovanja. Zgolj s tem, ko je ZZLPPO z izpodbijanimi določbami prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 51. člena določil, da postane izločeno premoženje (bodisi sredstva, bodisi kapital) last SRD, torej ni moglo priti do posega v lastninsko pravni položaj pobudnikov. Zato navedeni določbi nista v neskladju s 33. členom Ustave. Pogoji za privatizacijo izločenega premoženja so določeni z ureditvijo v 51. členu ZZLPPO in ne z določbami drugega odstavka 13. člena, ter z 18., 19., 20 in s 27. členom istega zakona. Ker določbe drugega odstavka 13. člena ter določbe 18., 19., 20. in 27. člena ne spreminjajo pravnega položaja pobudnikov, tudi niso v nasprotju z 2. in s 155. členom Ustave. S pomočjo razlage drugih določb Zakona pa ni mogoče ugotoviti, katere določbe 18. do 20. člena je treba uporabiti v vsakem posameznem primeru. Poleg tega četrti odstavek 51. člena ZZLPPO tudi ne določa, da je v vsakem konkretnem primeru določitev vrednosti izločenega premoženja in določitev prodajne cene odvisna od pogojev, pod katerimi je podjetje izvedlo lastninsko preoblikovanje. Zato bi bile osebe iz prej veljavnega tretjega odstavka 13. člena ZLPP po novi ureditvi v slabšem položaju tudi, če bi bilo jasno, katere dele določb členov od 18 do 20 je treba uporabiti. Upravičenja do popustov pri odkupu namreč niso vsebina navedenih določb. Zakonodajalec za obravnavani poseg ni imel utemeljenega razloga. Zgolj okoliščina, da je lastninsko preoblikovanje zaključeno pred postopki denacionalizacije, namreč ne more biti razlog, ki bi opravičeval zakonodajalčev poseg v pravni položaj, ki so ga upravičene osebe imele po prejšnji ureditvi. Izpodbijana ureditev pomeni tudi poseg v pričakovalne pravice udeležencev v tranzicijskih procesih. Določba četrtega odstavka 51. člena je po navedenem v nasprotju z 2. in s 33. členom Ustave, ker ne določa, da sta določitev vrednosti izločenega premoženja in določitev prodajne cene odvisni od pogojev, pod katerimi je podjetje izvedlo lastninsko preoblikovanje. To pomeni, da bi moral biti finančni učinek te metode primerljiv z učinkom ugodnosti, če bi sredstva ne bila izločena in bi bila vključena v lastninsko preoblikovanje podjetja. V primerih, ko je vrednost izločenih sredstev nesorazmerno večja od vrednosti premoženja preoblikovane osebe, pa metoda privatizacije, določena v devetem odstavku 51. člena ZZLPPO, praviloma lahko za podjetje pomeni likvidnostni šok kljub določitvi cene, ki bi upoštevala pogoje, pod katerimi je podjetje izvedlo lastninsko preoblikovanje podjetja. Dokončen odvzem osnovnih sredstev iz premoženja pravnih oseb, ki po zakonodaji nadaljujejo s svojim delom na trgu, pomeni poseg v obstoječa premoženjska upravičenja teh pravnih oseb, lahko pomeni poseg v pravico do socialne varnosti tam zaposlenih delavcev in pomeni poseg v svobodo gospodarske pobude, saj lahko zmanjša konkurenčno in pridobitno sposobnost. Ker izpodbijana ureditev v navedenih primerih podjetjem dejansko ne omogoča ohranitve izločenih stvari med svojimi sredstvi, če ni razloga za njihovo izročitev denacionalizacijskim upravičencem, je zakonodajalec tudi v pravni položaj podjetij posegel, ne da bi za to imel razumen razlog. Zato je taka ureditev prav tako v nasprotju z 2. in s 33. členom Ustave, kolikor podjetjem ne omogoča ohranitve izločenih sredstev med sredstvi podjetja.