TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pri presoji, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske
pravice z graditvijo na tujem zemljišču, so odločilne okoliščine ob
gradnji in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v
družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske
pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen)
zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za
ugotovitev, da sta tožnika lastnika južnega dela parcele št.242, k.o.
ter da jima morata toženca izdati listino, na podlagi katere se bosta
lahko vknjižila kot lastnika. V razlogih je navedlo, da tožnika nista
pridobila lastninske pravice na nobeni od uveljavljanih podlag, med
drugim tudi ne z graditvijo na tujem zemljišču. Ugotovilo je, da sta
tožnika lastnika parcel št. 93, 94 in 95 k.o. (na katerih je zgrajena
njuna stanovanjska hiša), toženca pa lastnika parcele št. 242 in
1041/2. Ob izmerah po naznanilnem listu št. 11/67 je stavbišče na
parceli št. 1041/2 dobilo novo parcelno št. 241, ki se je kasneje
prenumerirala v št. 242 k.o.. Pred letom 1967 je med stanovanjskimi
hišami pravdnih strank, to je med parcelami 93, 94, 95 in 242, po
sedanji parceli 242 potekala javna pot, od tedaj označena s parcelo
št. 1523/3. To pot je občinski upravni organ kljub nasprotovanju
občanov ukinil in del poti, označene z navedeno parcelo, pripojil
mejnim parcelam treh lastnikov, ki so občini za pridobljeno zemljišče
javne poti z menjalno pogodbo oddali drugo zemljišče za javno pot, ki
poteka po parcelah 1083/1 in 1083/2. Del javne poti - parcele št.
1523/3, ki je potekala med parcelami pravdnih strank, je ob izmerah
po menjalni pogodbi med občino in navedenimi občani bil pripojen
parceli, sedaj označeni s št. 242, katere lastnik je tožena stranka.
Naznanilni list je podpisala pooblaščena oseba upravnega organa SO.
Tožena stranka se je v zemljiški knjigi vknjižila na tej parceli po
naznanilnem listu. Po izpovedi tožene stranke za pridobitev tega
zemljišča - javne poti - upravnih organov ni zaprosila, niti ob
izmerah leta 1967 ni vedela, da je bila javna pot pripojena k njeni
parceli, niti za to zemljišče ni ničesar plačala, za rpidobitev tega
zemljišča - javne poti je zvedela šele ob urejanju gradbene
dokumentacije okoli leta 1970. Za sporni del javne poti na parceli
1523/3 je občino leta 1966 zaprosila tožeča stranka, vendar je svojo
vlogo umaknila, z obrazložitvijo, da je s solastniki predlagala pri
sodišču razdružitev skupnega premoženja. Na zemljišču za svojo
stanovanjsko hišo na parceli št. 1523/3 (javna pot) je tožeča stranka
leta 1957 zgradila greznico in na njej sanitarije, čeprav je vedela,
da je to občinsko zemljišče. Po stališču sodišča prve stopnje tožeča
stranka iz naslova gradnje na tujem zemljišču ni mogla pridobiti
lastninske pravice na parceli št. 1523/3, saj je leta 1957, ko je
zgradila greznico in sanitarije vedela, da gradi na občinskem
zemljišču, kot je izpovedal drugotožeči, tožena stranka pa je
lastninsko pravico na parceli 1523/3 pridobila šele leta 1967, do
tedaj je bila ta parcela javno dobro. Na javnem dobru pa graditelj po
pravnih pravilih civilnega prava ne more pridobiti lastninske
pravice.
Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče
druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano
prvostopno sodbo, med drugim iz sledečih razlogov:
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določbe Zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih glede pridobitve lastninske pravice z
graditvijo na tujem zemljišču. Ne le zato, ker je začel ta zakon
veljati šele 1.9.1980, temveč predvsem zato, ker na zemljišču v
družbeni lastnini ni mogoče pridobiti nobenih pravic na podlagi
predpisov o graditvi na tujem zemljišču (dejstva, da je bil sporni
del parcele št. 242 leta 1957 družbena lastnina, tožnika ne
zanikata). Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno
ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno uporabilo materialno
pravo.