TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Dedič denacionaliziranega premoženja je zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila, če ni tudi dedič prvega dednega reda po denacionalizacijskem upravičencu iz 3. člena ZDen.

Obrazložitev:

Po določbi drugega odstavka 7. člena ZDen dedovanje, ki je povezano z izvajanjem tega zakona, zapade plačilu davka na dediščine in darila. Davek na dediščine in darila je urejen v določbah 144. do 154. člena ZDO. Prvi odstavek 144. člena ZDO med drugim določa, da je zavezanec za davek na dediščine in darila fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji podeduje premoženje. Medtem ko 150. člen določa stopnje davka za dediče drugega in tretjega dednega reda ter vse druge, pa prvi odstavek 147. člena v 1. točki predpisuje, da davka na dediščine in darila ne plača dedič prvega dednega reda. Davčna obveznost za davek na dediščine in darila nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna (drugi odstavek 145. člena ZDO).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo prve stopnje, s katero ji je bil odmerjen davek na
dediščine in darila. Tožena stranka se je postavila na stališče, da je v postopku odmere davka na dediščine za določitev stopnje davka pomembno le neposredno sorodstveno razmerje med zapustnikom in dedičem, ne glede na reprezentacijsko pravico po Zakonu o dedovanju, saj ZDO kot specialni predpis v 150. členu izrecno navaja, za katere sorodnike so določene posamezne skupine stopenj davkov. Ugotavlja, da je tožnica sicer podedovala premoženje zapustnice (denacionalizacijske upravičenke) ob uporabi načela vstopne pravice, vendar z zapustnico ni v nobenem sorodstvenem razmerju. Organ prve stopnje zato pravilno tožnice ni štel za dedinjo iz prvega odstavka 147. člena ZDO, pač pa je pravilno uporabil davčne stopnje, ki veljajo za vse druge (c točka 150. člena istega zakona).

Tožnica se je v tožbi sklicevala na tri sklepe o dedovanju, iz katerih izhaja, da je po denacionalizacijski upravičenki leta 1960
dedoval njen sin, po njem leta 1961 njegov nezakonski oče, po njem pa leta 1966 tožnica kot njegova hči. Zato je bila tožnica tudi z dodatnim sklepom o dedovanju razglašena kot edina dedinja denacionalizacijske upravičenke. Upoštevaje vstopno pravico in kontinuiteto dedovanja bi moral upravni organ tožnico obravnavati kot dedinjo prvega dednega reda.

V upravnem sporu je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno ravnala, ko tožnice pri odmeri davka ni štela kot dedinjo prvega
dednega reda, temveč jo je uvrstila med vse druge. Sodišče se je strinjalo s stališčem, ki ga je v izpodbijani odločbi zavzela tožena
stranka. Tudi po presoji sodišča tožnica s tem, ko je v konkretnem primeru kot edina dedinja podedovala vse v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje pokojne upravičenke, ni pridobila statusa dedinje prvega dednega reda v smislu 1. točke prvega odstavka 147. člena ZDO, zaradi katerega ne bi bila zavezana k plačilu odmerjenega davka. Sodišče je izhajalo iz dejstva, da je glede na potek navedenih dedovanj navpična linija zaporednih dedovanj, ki se je začela s prvim dedovanjem po denacionalizacijski upravičenki, v nadaljevanju sosledja dedovanj pretrgana. Tožnice zato ni mogoče šteti za dedinjo prvega dednega reda.