TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče in tožene stranke se

deloma ugodi

, v preostalem se pritožbi zavrneta, in se sodba sodišča prve stopnje

spremeni

tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi:

»Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati

glavnico

v znesku

22.507,46 (dvaindvajset tisoč petsto sedem 46/100) EUR

s pripadajočimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi:

1.

od zneska negmotne odškodnine v višini 13.782,40 (trinajst tisoč sedemsto dvainosemdeset 40/100) EUR od 19.7.2002 do 27.6.2003 v višini 13,5%, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti ter

2.

od zneska zapadlih in neplačanih zamudnih obresti v višini 8.725,06 (osem tisoč sedemsto petindvajset 06/100) EUR zakonske zamudne obresti od 23.9.2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

V presežku, od prisojenih 22.507,46 (dvaindvajset tisoč pet sto sedem 46/100) EUR do vtoževanih 67.297,48 (sedeminšestdeset tisoč dve sto sedemindevetdeset 48/100) EUR ter v obrestnem delu za čas od 13.7.2002 do 18.7.2002, se primarni tožbeni zahtevek zavrne, v celoti se zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.363,78 (tri tisoč tri sto triinšestdeset 78/100) EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.«

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 164,03 (sto štiriinšestdeset 03/100) EUR stroškov v zvezi s pritožbo v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot tudi skupen znesek priznanega denarnega zadoščenja, ne izraža ustreznega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in je iz tega razloga potrebna sprememba prvostopenjske odločitve v obsegu, kot je potreben, da bo višina odmerjene odškodnine odražala ustrezno ravnovesje med načelom individualizacije višine odškodnine in načelom objektivne pogojenosti njene višine.

Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi dne 8.6.2009 postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, saj ga glede na dejstvo, da je delno ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, sploh ne bi smelo obravnavati. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je pri svojem odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je sicer mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi. V primeru, da kršitev s pravnimi sredstvi ni odpravljena, pri čemer pritožbeno sodišče na takšno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, postane odločitev v tem delu pravnomočna in je s tem nezakonitost sanirana. Ker tožeča stranka, ki bi sicer imela pravni interes za pritožbo, prvostopenjske odločitve v tem obsegu ne izpodbija, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ne more več posegati.

V skladu z Zakonom o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) je bil do 28.6.2003 uveljavljen konformni način obrestovanja, kar pomeni, da se zamudne obresti ob vsaki spremembi obrestne mere zamudnih obresti prištejejo k glavnici, ki prestavlja osnovo za izračun zamudnih obresti v naslednjem obračunskem obdobju, tako da se določila ZOR oziroma OZ, ki obrestovanja obresti ne dovoljujejo, v tem obsegu ne uporabljajo.