TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, je zavarovanec lahko v razmerju do zavarovalnice regresni zavezanec le v tistem obsegu, ki je posledica njegovega protipogodbenega ravnanja in je obenem tudi v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo škodo. Zavarovančeva regresna obveznost pa se ne more nanašati na tisti del škode, ki ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem, ampak je posledica ravnanja voznika drugega, v prometni nezgodi udeleženega motornega vozila.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 90.830 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1991 dalje do plačila, ter povrniti stroške postopka v znesku 44.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej med drugim zatrjevala, da je
bil vzrok za nesrečo v neosvetljenem traktorju, ki je predstavljal za toženo stranko nepredvidljivo in nepričakovano oviro. Do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi se traktor gibal po magistralni cesti osvetljen. V obravnavanem primeru je bil traktor neosvetljen. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da je tudi voznik traktorja soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo, vendar pa njegovega prispevka ni ocenilo. Toženi stranki je uspelo dokazati, da je bil izključni krivec voznik traktorja. Dejstvo, da je bil toženec pod vplivom alkohola, ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo in nastalo škodo. V neosvetljeni traktor bi se zaletel tudi vsak drug voznik. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo, v razlogih sklepa pa je med drugim navedlo:

Razmerje med pravdnima strankama in sicer tožečo kot zavarovalnico in toženo kot zavarovancem, temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo, povzročeno v prometni nesreči. To, da je zavarovana odgovornost, je bistvena značilnost med pravdnima strankama sklenjenega zavarovanja. Zato to ni pogodba v korist tretjega. Edino, kar pri sklenjeni zavarovalni pogodbi o obveznem zavarovanju odgovornosti v motornem prometu spominja na pogodbo v korist tretjega je to, da oškodovanec pridobi neposredne in samostojne pravice v razmerju do zavarovalnice brez udeležbe kakršnekoli lastne volje, zavarovalnica pa proti njemu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih po zakonu oziroma po pogodbi lahko uveljavljala proti zavarovancu. Pogodba o obveznem zavarovanju, ki je bila sklenjena med
pravdnima strankama, zato ni uvedla nikakršnega tristranskega razmerja med zavarovalnico, zavarovancem in oškodovancem, temveč je na podlagi te pogodbe nastalo trojno, med seboj ločeno razmerje. Ker tožeča stranka kot zavarovalnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je toženec kot zavarovanec zavarovalne pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe (zaradi vožnje pod vplivom alkohola) izgubil, je za odločitev v tej pravdni zadevi pravno pomembno le tisto pravno razmerje, ki je na podlagi zavarovalne pogodbe nastalo med tožečo stranko kot zavarovalnico in tožencem kot zavarovancem. Del tega pravnega razmerja so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (za obravnavani primer pogoji A0-90), ki v 3. točki 3. člena določajo, da
zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode pod vplivom alkohola. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih v revizijskem postopku ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je imel toženec v času prometne nesreče v krvi večjo koncentracijo alkohola od dopustne. Na podlagi te ugotovitve in ugotovitve, da je toženec vozil s preveliko hitrostjo, je bilo regresnemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, vendar pa je po mnenju revizijskega sodišča taka odločitev sodišč druge in prve stopnje preuranjena. Toženec je namreč tako v postopku pred sodiščem prve, kot tudi v pritožbenem postopku zatrjeval, da nastanek škode sploh ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Proti tožeči stranki kot zavarovalnici je tedaj uveljavljal ugovor iz l. b točke 2. odstavka 3. člena pogojev v kateri je določeno, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic po prejšnjih določbah 3. člena, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Neobstoj vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo je dokazoval s trditvijo, da je bil pravi vzrok za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, v vožnji po magistralni cesti pred njim vozečega neosvetljenega traktorja. Obstoja morebitne vzročne zveze med ravnanjem voznika neosvetljenega traktorja in nastalo škodo sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa je
zavzelo materialnopravno stališče, da obstoj te vzročne zveze in morebitna soodgovornost voznika neosvetljenega traktorja za odločitev v tej pravdni zadevi sploh nista pravno odločilna, 'ker ne gre za deljeno odgovornost toženca in oškodovanca, kateremu je zavarovalnica izplačala polno odškodnino kljub tudi njegovi deljeni odgovornosti, kar je urejeno v 2. točki 2. odst. 3. člena pogojev, saj tožeča stranka zahteva regresno vrnitev tistega zneska, ki ga je izplačala vozniku nasproti vozečega avtomobila, ki ni z ničemer mogel preprečiti nezgode, kot je zanesljivo ugotovil izvedenec'. Ob upoštevanju ugotovitve nižjih sodišč, da voznik osebnega avtomobila, kateremu je tožeča stranka nastalo škodo povrnila, škodnega dogodka ni z ničemer zakrivil, je točna ugotovitev pritožbenega sodišča, da ne gre za primer iz 2. točke 2. odst. 3. člena citiranih pogojev, vendar pa to še ne pomeni, da pri obravnavanju ugovorov tožene stranke ni potrebno ugotavljati obstoja vzročne zveze med vožnjo tretjega v prometni nezgodi udeleženega vozila (v obravnavanem primeru neosvetljenega traktorja) in škodo, ki jo je tožeča stranka povrnila vozniku motornega vozila, ki po ugotovitvah nižjih sodišč za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, ni bil kriv. Pri tem brez dvoma ni nepomembno, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da naj bi ta vzročna zveza obstajala, saj je
pritožbeno sodišče v razlogih sodbe med ostalim navedlo, da je tudi voznik neosvetljenega traktorja lahko soprispeval k temu, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo, vendar pa je po mnenju revizijskega sodišča ob tem naredilo napačen materialnopravni zaključek, da to vprašanje za odločitev o regresnem zahtevku tožeče stranke pravno ni odločilno. Ob upoštevanju med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev A0-90, ki so njen sestavni del (to pa je tudi materialnopravna podlaga za odločitev v tej pravdni zadevi), je namreč toženec v razmerju do tožeče stranke kot zavarovalnice lahko regresni zavezanec le v tistem obsegu, ki je posledica njegovega protipogodbenega ravnanja in je obenem tudi v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in v tem dogodku nastalo škodo (seveda ob upoštevanju nadaljnjih omejitev, določenih v 3. točki 2. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev AO-90). Njegova regresna obveznost pa se ne more nanašati na tisti del škode, ki ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem, ampak je posledica ravnanja voznika drugega v prometni nezgodi udeleženega motornega vozila (v obravnavanem primeru neosvetljenega traktorja).