TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se akt Veleposlaništva/Generalnega konzulata Republike Slovenije v A. z dne 25. 2. 2009 odpravi ter se zadeva vrne Veleposlaništvu/Generalnemu konzulatu Republike Slovenije v A. v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Zavrnitev izdaje vizuma družinskemu članu državljana EU s strani pristojnega organa je upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. To pomeni, da bi moral biti prvostopenjski akt izdan v obliki upravne odločbe, ki mora imeti jasno razviden izrek in v izreku mora biti odločeno o zahtevku stranke.

V obravnavani zadevi gre za varstvo pravice do družinskega življenja oziroma pravice do zasebnosti tožnika, zato tri nekonsistentnosti v izjavah tožnika in njegove žene, ki naj bi bile ugotovljene na zaslišanju pred izdajo prvostopenjskega akta, drugostopenjski organ pa je na njih oprl odločitev, ne morejo biti zadosti za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ki zadeva varstvo njegove ustavne pravice, ki pa se uresničuje v skladu z zakonom oziroma pravnim redom (in omejitvami) tudi v zvezi s pravom EU, kar vključuje tudi splošno načelo sorazmernosti. Če je organ na prvi stopnji odločanja ugotovil določene nekonsistentnosti v izjavah tožnika in njegove žene, potem bi moral dati tožniku možnost, da neskladja pojasni preden je organ izdal prvostopenjski akt.

Uporaba določila 9. člena ZTuj-1 je očitno napačna, ker upravni organ ni upošteval Direktive 64/221/EGS v zvezi z sodbo SES C-503/03 z dne 31. 1. 2006. V zvezi s to direktivo pa velja sodna praksa, po kateri se družinskemu članu državljana EU vstop na ozemlje države članice prepreči le, če taka oseba predstavlja resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes.