TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Pravnemu standardu velike nehvaležnosti kot razlogu za preklic izročitve premoženja iz prvega odstavka 115. člena Zakona o dedovanju (ZD), sta nižji sodišči dali pravo vsebino. Za ta pravni standard je mogoče uporabiti kot merilo določneje opredeljene vzroke za razdedinjenje dediča iz 1. in 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD. Če namreč oporočitelj lahko iz tam naštetih razlogov razdedini dediča glede pričakovane dediščine, ni videti razloga, da to ne bi veljalo za preklic izročitve premoženja za izročiteljevega življenja. Po navedenih določbah lahko oporočitelj dediča razdedini, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom ali če je naklepoma storil zoper njega kakšno hujše kaznivo dejanje. Za slednje tožeča stranka niti ne trdi, da bi šlo. Za dejanje svojega moža, ki je vsekakor obsojanja vredno, pa toženka ne odgovarja in ji ga ni mogoče pripisati kot razlog za preklic izročitve. Kar zadeva kršitev moralnih dolžnosti, pa spet ni mogoče toženkinega dejanja, ko ni posegla v prepir med tožnico in svojim možem, ki se je sprevrgel v surov obračun slednjega s tožnico, presoditi kot kršitve moralne dolžnosti, kakršno opredeljuje zakon. Zopet je namreč mogoče trditi, da je takratna nedejavnost toženke in potem še, ko materi ni ponudila pomoči, obsojanja vredna. Vendar zakon terja, da gre za hujšo kršitev moralne obveznosti, ki pa je ni mogoče opredeliti kot takšne ob obravnavanem enkratnem dogodku, ob očitnem takratnem razburjenju vseh udeležencev, ob dejstvu, da se ni nič podobnega ponovilo. Ko zakon nekako izenačuje kršitev moralnih dolžnosti in storitev kaznivega dejanja zoper oporočitelja oziroma izročevalca, pri tem pa terja hujše naklepno kaznivo dejanje, je očitno, da mora biti tudi kršitev moralne obveznosti tako hude oblike, da je možna primerjava.