TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 pomeni nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop.

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Podlaga za izdajo začasne odredbe je lahko le tista resna škoda, ki grozi neposredno tožniku, ki je konkretizirano opredeljena glede nastanka, oblike in obsega (tudi če ni navedena višina škode v določenem denarnem znesku, mora biti obseg škode določen) in ki je ni mogoče odvrniti nikakor drugače, kot z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Pri tem mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi z začasno ureditvijo stanja preprečiti. Poleg tega začasna odredba ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in v koristi nasprotnih strank.

Tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ni sporno, da je tudi v primerih, ko se zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom, začasno odredbo izjemoma sicer možno izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru sodbe, s katero bi nato sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje ter popraviti oziroma odpraviti posledice izdane začasne odredbe.

Začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi splošnih trditev in sklepanj, kar velja tudi, ko gre za nematerialno škodo.