TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vrhovno sodišče se načelno strinja, da je treba v postopkih imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč stremeti k temu, da se v čim večji meri udejanji načelo neposrednosti. Kakovostno odločanje se namreč najbolje zagotavlja tako, da se člani Sodnega sveta ne samo seznanijo z razpoložljivim procesnim gradivom, ampak so navzoči tudi pri razgovoru s kandidatom. Kljub temu očitana kršitev ni podana: iz Poslovnika Sodnega sveta in ZSSve ne izhaja, da bi o imenovanju predsednika sodišča lahko odločali le člani, ki so sodelovali v vseh predhodnih fazah postopka, kot tudi ne obveznost člana Sodnega sveta, da glasuje o vseh zadevah, ki se obravnavajo na posamezni seji.

Neodvisnost Sodnega sveta se neločljivo povezuje z njegovo odgovornostjo -­ zaupanje javnosti in njeno podporo mora graditi s preglednim delom in odgovornostjo. Kot poudarja Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE), noben sodni svet ni nad zakonom. Nekatere odločitve sveta vplivajo na pravice, ki jih varuje Evropsko sodišče za človekove pravice, na primer v zvezi s kariero sodnikov, zato morajo biti obrazložene, sodniki pa morajo imeti pravico do sodnega varstva. Kadar pravilnost sklepa sveta preizkusi neodvisno sodišče, je sodni svet za tak sklep odgovoren.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da obrazložitev izbire imenovanega kandidata na mesto predsednika sodišča zaradi specifičnega načina odločanja Sodnega sveta ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom. Sodni svet o izbiri izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje za imenovanje za predsednika sodišča, v okviru zakonsko določenih kriterijev odloči po prostem preudarku, na podlagi samostojne ocene, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom. Z izbiro posameznega kandidata je namreč že po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov.