TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pravila o mejah pritožbenega postopka višjemu sodišču nalagajo, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne in glede teh preveri, ali je trditev o procesnem dejstvu resnična ter v nadaljevanju, če je odgovor pritrdilen, ali ustreza pojmu procesne kršitve. Navedbe pritožnice, da je v predlogu za postavitev izvedenca obširno navedla, na katera vprašanja naj ta odgovori, obrazložila pa je tudi, katera vlaganja v nepremičnino je izvedla, ne vsebujejo nobenega konkretnejšega očitka. Prav tako pritožnica ne pojasni, zakaj bi bil izvedenec dolžan predlagati svojo razrešitev. Tudi pritožbene trditve, da izvedensko mnenje ni odgovorilo na večino kritičnih vprašanj, vključno z zelo konkretnimi, so ostale nekonkretizirane, zato tudi nanje višje sodišče ni odgovarjalo.

Zatrjevana vlaganja tožene stranke so iz obdobja, ko tožnica ni bila lastnica spornih nepremičnin, zato slednja niti ni mogla biti obogatena.

Tudi dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva (prim. 212. člen ZPP) in tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravno relevantnih dejstvih, a le v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.

Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da pogodba ni bila izrecno podaljšana. O tem, da se podaljša, je bilo dogovorjeno že v zakupni pogodbi, le pod razveznim pogojem, če zakupodajalec ne bi bil več najemnik, ki pa, to pritožbeno ni izpodbito, ni nastopil. Pritožnica zato ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da podaljšanja ni mogoče domnevati, niti z interperetacijo, da je treba uporabiti zakonske določbe (o transformaciji v pogodbo za nedoločen čas) zato, ker pogodba ne vsebuje izrecno določbe o tem, da gre pasivnost pogodbenih strank šteti za izraz volje po podaljšanju pogodbe še za nadaljnjih deset let.

Pritožba zmotno meni, da bi njeno okoriščenje nastopilo šele s prejemom najemnin od te družbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožbeni zahtevek utemeljen že, če toženi stranki ne uspe izkazati, da spornih nepremičnin ni uporabljala brezplačno. Da bi za uporabo karkoli plačala tožnici, pa tožena stranka v postopku niti ni trdila. Pri tem je dejstvo, da je sodišče prve stopnje nadomestilo oziroma uporabnino prisodilo za prazne prostore, nerelevantno.

Tožbeno breme lastnika je trditi in dokazati, da toženec brezplačno uporablja nepremičnino in za to nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da je bil bodisi dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino.