TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Hitra moda, ki se ravna po načelu linearnega gospodarskega modela (vzemi-uporabi-zavrzi), potrošnike nenehno spodbuja k nakupom. Povprečni potrošnik naj bi danes v primerjavi z letom 2000 kupil kar za 60 odstotkov več oblačil, obenem pa vsak kos oblačila zavrgel v enkrat krajšem času (kar dve tretjini oblačil je zavrženih v enem letu).¹ Tekstilna industrija poleg tega prinaša mnogo negativnih posledic za okolje – prek emisij kemikalij in drugih škodljivih snovi onesnažuje vodo in zemljo, za proizvodnjo porablja ogromne količine energije in materialov ter poleg tega proizvaja velike količine odpadkov, ki se danes še vedno prepogosto odložijo na odlagališča ali so namenjeni za sežig.

Vsako leto naj bi bilo v Evropski uniji (EU) zavrženih kar 5,8 milijona ton tekstila (kar znaša 11 kilogramov na posameznika), pri čemer naj bi bilo le 20 odstotkov odpadnega tekstila ponovno uporabljenega ali recikliranega² (preostalo se odloži na odlagališča ali je namenjeno za sežig).3 Iz EU se velik del odpadnega tekstila izvozi v tretje države, kar pomeni ne le težave pri zagotavljanju ustreznega ravnanja z odpadki, temveč tudi veliko breme za tamkajšnje tekstilne industrije, ki so zaradi nizkih cen uvoženega tekstila nekonkurenčne tujim industrijam.

Odgovornost za odpadni tekstil trenutno na ravni EU ni harmonizirana, zato države v nacionalnih pravnih redih samostojno urejajo vprašanje odgovornosti za tekstil, ki postane odpadek. V večini držav stroški ravnanja z odpadnim tekstilom bremenijo lokalne oblasti (občine) ali davkoplačevalce, in ne proizvajalcev tekstilnih produktov, ki so primarni povzročitelj odpadkov. Za nekatere druge vrste odpadnih tokov na ravni EU velja obvezna razširjena odgovornost proizvajalcev, ki finančno in/ali organizacijsko odgovornost za ravnanje z odpadki prenaša na samega proizvajalca produkta. Trenutno je edina država, v kateri velja razširjena odgovornost proizvajalcev za odpadni tekstil, Francija (na Nizozemskem in Švedskem se pripravljajo enaka pravila).

Prispevek obravnava razširjeno odgovornost proizvajalca na ravni EU, najprej splošno ureditev, ki velja za različne vrste odpadnih tokov, in nato posebej še za odpadni tekstil. V prvem delu bo predstavljen pravni okvir razširjene odgovornosti proizvajalca, s poudarkom na pravu EU, zlasti Direktivi (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (revidirana Direktiva o odpadkih),⁴ ki pomeni temeljno ureditev ravnanja z odpadki. Poleg tega bodo predstavljeni nekateri drugi pravni akti, ki regulirajo ravnanje proizvajalcev v tekstilni industriji, s poudarkom na odgovornosti za trajnostne tekstilne izdelke (»ekodizajn«). V okviru odgovornosti za odpadni tekstil bo pojasnjeno, kdaj produkt (tekstil) postane odpadek, kdo nosi odgovornost za odpadni tekstil in kateri kriteriji so ključni, da odpadku preneha status odpadka. Poleg tega bo v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca obravnavana ekomodulacija finančnih prispevkov, katere namen je spodbuditi proizvajalce k čim večji ponovni uporabi produktov in recikliranju. Ob koncu bo podana kritična ocena trenutne ureditve odgovornosti za odpadni tekstil (zlasti primernost harmonizirane ureditve obvezne razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadni tekstil) in nekateri alternativni pristopi za zajezitev fenomena hitre mode (kot sta predtržna in dokončna odgovornost proizvajalca).

2. Pravni okvir razširjene odgovornosti proizvajalca na ravni EU

Razširjena odgovornost proizvajalca pomeni odgovornost proizvajalca za produkt v celotnem življenjskem ciklusu produkta, tudi po zavrženju, ko produkt postane odpadek (angl. post-con-sumer stage).⁵ Bistvo razširjene odgovornosti je v tem, da stroški ravnanja z odpadki bremenijo proizvajalca produkta, in ne lokalnih oblasti (ali davkoplačevalcev).⁶ Razširjena odgovornost proizvajalce ekonomsko motivira k temu, da ustvarijo čim manjše stroške v fazi ravnanja z odpadki oziroma da oblikujejo obstojnejše in bolj trajnostne produkte, ki jih bo mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati.

Koncept razširjene odgovornosti proizvajalca je leta 1990 oblikoval Thomas Lindhqvist, ki je razlikoval med štirimi oblikami razširjene odgovornosti proizvajalca. Prva zajema t. i. fizično odgovornost za produkt. V tem primeru proizvajalec svojo odgovornost izpolni tako, da vzame zavržene produkte nazaj in sam poskrbi za ravnanje z odpadki ob koncu njihove življenjske dobe. Druga, ekonomska odgovornost, pomeni, da proizvajalec finančno odgovarja za produkt, ko ta postane odpadek, in nosi stroške ravnanja z odpadki. Tretja je odgovornost proizvajalca za okoljsko škodo, ki jo povzroči produkt, in četrta je dolžnost informiranja, ki pomeni obveznost proizvajalca, da zagotovi informacije o produktu in njegovih učinkih na okolje.⁷

V EU je podlago za razširjeno odgovornost proizvajalca na najvišji ravni mogoče najti v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU),⁸ ki v 191. členu med drugim določa, da okoljska politika EU temelji na načelu »onesnaževalec plača«. Razširjena odgovornost proizvajalca je sistemska izvedba načela, da stroške onesnaženja nosi tisti, ki jih povzroči.⁹ Na ravni EU je bila razširjena odgovornost proizvajalca prvič (posredno) omenjena v Direktivi Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih (75/442/EGS)¹⁰ (sicer ne z izrazom razširjena odgovornost proizvajalca, temveč prek izpeljave načela »onesnaževalec plača«) in dveh sektorskih direktivah – Direktivi 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih (Direktiva o izrabljenih vozilih)11 in Direktivi 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (Direktiva o električni in elektronski opremi).¹²

Leta 2008 je bila razširjena odgovornost proizvajalca natančneje urejena v Direktivi 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (Direktiva 2008/98/ES o odpadkih)¹³ – danes veljavna različica je revidirana Direktiva o odpadkih – ki pomeni splošno ureditev ravnanja z odpadki. Poleg splošne ureditve je bil koncept razširjene odgovornosti proizvajalca urejen tudi v nekaterih sektorskih direktivah: Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (Direktiva o embalaži in odpadni embalaži),¹⁴ Direktivi o izrabljenih vozilih, Direktivi o odpadni električni in elektronski opremi in Direktivi 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS (Direktiva o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih).¹⁵

2.1.Revidirana Direktiva o odpadkih

Krovno ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca danes najdemo v revidirani Direktivi o odpadkih, ki to definirana kot sistem ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, s čimer zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje s proizvodom, ko ta postane odpadek (21. točka 3. člena revidirane Direktive o odpadkih). Finančna odgovornost proizvajalca pomeni, da lokalne oblasti poskrbijo za ravnanje z odpadki, proizvajalec pa zagotovi sredstva za ravnanje z odpadki. V primeru, ko proizvajalec nosi tudi organizacijsko odgovornost, mora samostojno poskrbeti za zbiranje, recikliranje in druge postopke, povezane z ravnanjem z odpadki. Tudi v primeru, ko proizvajalec nosi organizacijsko odgovornost, ta pogosto zbiranje in obdelavo odpadkov (pogodbeno) prepusti v izvedbo drugim organizacijam/izvajalcem.¹⁶

Drugače kot prejšnja ureditev revidirana Direktiva o odpadkih ne predvideva možnih ukrepov za implementacijo razširjene odgovornosti proizvajalca, temveč pušča popolnoma odprte možnosti državam, da v nacionalnih ureditvah določijo načine za izpeljavo razširjene odgovornosti proizvajalca.

Da bi vsaj delno poenotili izvedbo razširjene odgovornosti proizvajalca na ravni EU, je revidirana Direktiva o odpadkih predpisala splošne minimalne zahteve, ki veljajo za proizvajalce v sistemu razširjene odgovornosti (8.a člen revidirane Direktive o odpadkih). Bistvo splošnih minimalnih zahtev je v tem, da se jasno opredelijo vloge vseh subjektov, ki sodelujejo pri nastajanju produkta, da se določijo (količinski) cilji glede ravnanja z odpadki in da se zagotovi učinkovit sistem poročanja ter zbiranja podatkov o proizvodih (za katere velja razširjena odgovornost) in odpadkih.

Za razumevanje razširjene odgovornosti proizvajalca je treba pojasniti hierarhijo ravnanja z odpadki, ki je bila uvedena že z Direktivo 2008/98/ES o odpadkih. Razširjena odgovornost proizvajalca je orodje za dosledno implementacijo hierarhije za ravnanje z odpadki (8. člen Direktive 2008/98/ES o odpadkih). Skladno s tem mora proizvajalec primarno slediti cilju preprečevanja nastajanja odpadkov (prevencija), če ti vseeno nastanejo, jih mora, če je le mogoče, ponovno uporabiti, reciklirati ali drugače predelati, šele če to ni mogoče, je zadnja možnost odstranjevanje odpadkov (bodisi na odlagališča bodisi v sežig). Novost v revidirani Direktivi o odpadkih je določba, ki izrecno določa, da je treba cilje glede ravnanja z odpadki določati skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki (4. člen revidirane Direktive o odpadkih).

2.2. Individualni ali kolektivni sistem

Sistem razširjene proizvajalčeve odgovornosti je lahko organiziran kot individualni sistem, v katerem proizvajalec obveznosti izpolnjuje sam, ali kot kolektivni sistem, v katerem sodeluje več proizvajalcev skupaj in obveznosti skupinsko (v imenu proizvajalcev) izpolnjuje posebna organizacija.

Oba sistema imata nekatere prednosti in slabosti, ne glede na to je danes v praksi pogostejše skupinsko izvrševanje razširjene odgovornosti, ki za proizvajalca pomeni manjše breme. V tem primeru namreč organizacija v imenu proizvajalca poskrbi za zbiranje odpadkov in ravnanje z njimi, organiziranje, nadziranje teh aktivnosti in zbiranje relevantnih informacij. Kadar proizvajalci razširjeno odgovornost izvajajo skupinsko, je treba biti pozoren, da organizacije, ki skrbijo za obveznosti proizvajalcev, delujejo skladno s pravili konkurenčnega prava (zlasti glede postavljanja cen, morebitne zlorabe prevladujočega položaja, ustvarjanja monopolov, sklepanja horizontalnih/vertikalnih sporazumov, postavljanja regulatornih ovir ipd.).

2.3. Oblike razširjene odgovornosti proizvajalca v praksi

Razširjena odgovornost proizvajalca, kakor je urejena na ravni EU, ni pravni mehanizem (ki bi bil neposredno uresničljiv), temveč je bližje načelu, ki ga je treba implementirati prek upravnih, ekonomskih ali drugih mehanizmov. Načinov, kako proizvajalec izpolni razširjeno odgovornost za produkt, je več. Pogosto proizvajalci organizirajo t. i. sistem vzemi nazaj (angl. producttake-backapproach), pri čemer lahko potrošniki kupljeno opremo (po obrabi) brezplačno vrnejo proizvajalcem v za to namenjena zbirališča ali neposredno v trgovino, proizvajalci pa nato sami poskrbijo za ustrezno ravnanje z odpadki.¹⁷ Poleg tega je v praksi pogost t. i. sistem depozita in vračila (angl. deposit-refund), pri čemer potrošnik ob nakupu produkta plača določen prispevek, ta pa se mu povrne ob vračilu odpadnega produkta.¹⁸

V praksi se proizvajalci odločijo tudi za ekonomske instrumente, kot so trgovanje s krediti za recikliranje,¹⁹ plačevanje prispevka za recikliranje, plačevanje davkov na materiale, ki se težje reciklirajo, ali materiale, ki so okolju nevarni, in določitev izjem od obdavčenja (kot je na primer oprostitev davka na dodano vrednost za dejavnosti popravila in prodajo blaga v trgovinah z rabljenim blagom).²⁰ Dodatno se razširjena odgovornost izvršuje prek instrumentov informiranja, kot je obveščanje potrošnikov o vsebini in vplivih produkta, poročanje oblastem o izpolnjevanju obveznosti, oznake produktov idr.²¹

3. Odgovornost za odpadni tekstil v okviru revidirane Direktive o odpadkih

Trenutno na ravni EU ni vzpostavljene obvezne razširjene odgovornosti proizvajalcev v tekstilni industriji, temveč imajo države članice polje proste presoje, da določijo, kdo bo nosil odgovornost za odpadni tekstil. V državah, kjer ne velja obvezna razširjena odgovornost proizvajalca za odpadni tekstil, so za zbiranje tekstila in ravnanje z odpadnim tekstilom večinoma odgovorne občine, zbiranje pa pogosto izvajajo tudi dobrodelne organizacije. V večini držav se odpadni tekstil zbira v zbiralnikih (na javnih ali zasebnih površinah), ponekod se obrabljen tekstil zbira tudi neposredno pri prodajalcih ali v trgovinah z rabljenim blagom.

Revidirana Direktiva o odpadkih prinaša nekatere novosti glede ravnanja z odpadnim tekstilom, ki kažejo na poostreno odgovornost na tem področju. Skladno z 11. členom morajo države članice do januarja 2025 uvesti obvezno ločeno zbiranje zavrženega tekstila (od mešanih odpadkov). S tem se želita spodbuditi ponovna uporaba tekstila in visokokakovostno recikliranje ter čim bolj zmanjšati količina tekstila, ki se odloži na odlagališča in pošlje v sežig. Zahteva po obveznem ločenem zbiranju samostojno sicer ne rešuje problema kopičenja zavrženega tekstila, saj nikjer ni zagotovljeno, da se bo ločeno zbran tekstil namenil za ponovno uporabo ali recikliranje (namesto odložil na odlagališča ali poslal v sežig).

Trenutno med državami članicami ni pregleda in nadzora nad tem, koliko tekstila se ločeno zbere, zato bi veljalo države članice zavezati k poročanju o količini ločeno zbranega tekstila. Da bi bilo ravnanje z odpadnim tekstilom čim skladnejše s hierarhijo ravnanja z odpadki, bi bilo treba določiti cilje (angl. targets) – količino ločeno zbranega tekstila, ki naj se nameni za ponovno uporabo in recikliranje. Francija, v kateri velja obvezna razširjena odgovornost proizvajalcev za odpadni tekstil, je (za leto 2019) določila cilj, da mora biti vsaj 95 odstotkov zbranega tekstila bodisi ponovno uporabljenega bodisi recikliranega (in ne več kot 2 odstotka odloženega na odlagališča).²²

Tekstil se skladno s 3. členom revidirane Direktive o odpadkih uvršča med komunalne odpadke, zaradi česar je treba določbe glede ravnanja s komunalnimi odpadki uporabiti tudi za odpadni tekstil. Revidirana Direktiva o odpadkih v 11. členu na novo določa cilje glede ponovne uporabe in recikliranja komunalnih odpadkov, kar posredno vpliva tudi na ravnanje z odpadnim tekstilom. Države članice morajo do leta 2025 pripravo za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov povečati na najmanj 55 odstotkov mase, na najmanj 60 odstotkov mase do leta 2030 in najmanj 65 odstotkov mase do leta 2035. Prav tako je Evropska komisija predlagala, da države članice skladno z Direktivo Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih²³ zmanjšajo delež komunalnih odpadkov (vključujoč odpadni tekstil), ki se odlaga na odlagališčih, na 10 odstotkov do leta 2035.²⁴

4.Odgovornost za odpadni tekstil de lege ferenda

Za učinkovito spopadanje z odpadnim tekstilom bi bilo treba uvesti razširjeno odgovornost proizvajalca, prek katere bi dosegli (omenjene) cilje glede ločenega zbiranja tekstila, strošek odpadkov pa v celoti prenesli na proizvajalce. Danes je vse prepogosta praksa proizvajalcev tekstila, da prek izvoza in prodaje tekstila v druge države strošek ravnanja z odpadnim tekstilom prenašajo na druge subjekte in se s tem izognejo odgovornosti za odpadke, ki jih povzročijo njihovi produkti.

Edina država, ki ima trenutno vzpostavljeno obvezno razširjeno odgovornost za proizvajalce tekstila, je Francija. Uspešnost sistema se kaže v več kot dvakrat večji stopnji zbranega tekstila (leta 2009 je bilo ločeno zbranih 100.000 ton tekstila, leta 2019 pa kar 250.000 ton), pri čemer je bilo kar 60 odstotkov zbranega tekstila namenjenega za ponovno uporabo. Francija se je odločila za skupinsko izpolnjevanje obveznosti – organizacija Eco TLC tako v imenu vseh proizvajalcev v tekstilni industriji skrbi za ravnanje z odpadnim tekstilom, krije stroške zbiranja, prevoza in obdelave odpadkov, vključno s sortiranjem in ponovno uporabo ter recikliranjem, organizira prevoz odpadkov do izvajalcev sortiranja, izvaja dejavnosti obveščanja ipd.²⁵

Poleg Direktive o odpadkih, ki pomeni splošni regulatorni okvir za ravnanje z odpadki, sta bila na ravni EU sprejeta dva strateška dokumenta – sveženj o krožnem gospodarjenju in akcijski načrt za krožno gospodarjenje, ki obravnavata nekatere rešitve za tekstilno industrijo.

V okviru akcijskega načrta (ki med drugim obravnava tudi razširjeno odgovornost za proizvajalce tekstila)²⁶ je bila predlagana celovita strategija EU za trajnostni tekstil, katere cilj je spodbuditi trg EU k uporabi trajnostnega tekstila in razvoju trga za ponovno uporabo tekstila. V strategiji EU za trajnostni tekstil se je Evropska komisija zavezala, da bo spodbujala preprečevanje odpadnega tekstila (skladno s primarnim ciljem hierarhije ravnanja z odpadki) in se zavzemala za čim višji odstotek tekstila, ki se ponovno uporabi (prek postavljenih obveznih ciljev za ponovno uporabo in recikliranje tekstila), ter sprejela harmonizirana pravila za razširjeno odgovornost proizvajalcev v tekstilni industriji, skupaj s pravili za ekomodulacijo finančnih prispevkov (kot del revidirane direktive o odpadkih leta 2023).²⁷

Na ravni EU je še vedno pomanjkljiva regulacija materialov, ki jih proizvajalci uporabljajo za izdelavo produktov v tekstilni industriji. Evropska komisija je zato sprejela nekatere zahteve glede okoljskih vidikov tekstila, kakovosti in trajnosti materialov, nevarnih kemikalij v okviru t. i. sheme ekooznaka za tekstil²⁸ in kriterijev za tekstilne produkte za zeleno javno naročanje, vendar trenutno takšne zahteve proizvajalcev v tekstilni industriji ne zavezujejo (temveč so prostovoljne narave). Evropska komisija zdaj pripravlja uredbo o ekodizajnu, ki bo določala nekatere zavezujoče zahteve glede oblikovanja tekstilnih produktov, zlasti glede njihove trajnosti, možnosti ponovne uporabe in recikliranja ter vplivov, ki jih ima tekstil na okolje (glej poglavje 10.1.1).²⁹

5. Za katere produkte odgovarja proizvajalec?

Za učinkovito uresničevanje razširjene odgovornosti proizvajalca je ključno, da se vnaprej definira obseg produktov, za katere velja takšna odgovornost. Trenutno na ravni EU ni enotne definicije tekstila, tudi revidirana Direktiva o odpadkih ne pojasni, kaj šteti pod tekstil, za katerega morajo države članice zagotoviti ločeno zbiranje do 1. januarja 2025. Uredba (EU) št. 1007/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2011 o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov ter razveljavitvi Direktive Sveta 73/44/EGS in direktiv 96/73/ES in 2008/121/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Uredba EU o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem ter označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov)³⁰ le na splošno določa, da se kot tekstilni izdelki obravnavajo izdelki, ki gledano na težo vsebujejo vsaj 80 odstotkov tekstilnih vlaken. Takšen opis je zelo posplošen in ne daje natančnega opisa produktov, poleg tega takšna definicija iz obsega izključuje mnoge produkte, ki bi jih sicer veljalo šteti mednje (obutev, razni dodatki – torbice, pasovi).

Francija, v kateri velja obvezna razširjena odgovornost proizvajalcev za odpadni tekstil, je edina država, ki je sprejela natančnejšo opredelitev tekstila. Med produkte, za katere velja takšna odgovornost, se štejejo oblačila, obutev in tudi hišni/gospodinjski tekstil (na primer posteljnina), ne pa tudi tekstil iz industrije (na primer delovne uniforme).³¹

6. Definicija odpadka

Za razumevanje razširjene odgovornosti proizvajalca je pomembno razlikovati med stranskimi proizvodi, ki niso odpadki, odpadki in odpadki, ki jim preneha status odpadka.

Definicijo stranskega proizvoda je vsebovala že Direktiva 2008/98/ES o odpadkih, in sicer je mednje uvrščala snov ali predmet, ki nastane pri proizvodnem procesu, katerega glavni namen ni proizvodnja tega izdelka in ki izpolnjuje v direktivi naštete pogoje (5. člen Direktive 2008/98/ES o odpadkih).

Odpadek na drugi strani pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči (3. člen Direktive 2008/98/ES o odpadkih).Pred sprejetjem Direktive 2008/98/ES o odpadkih je bil za presojo statusa odpadka ključen subjektivni kriterij³² (presojal se je namen imetnika odpadka), vendar je Sodišče EU v eni svojih odločitev pojasnilo, da je pojem odpadka treba razumeti čim širše in pri tem presojati tudi objektivni kriterij.³³ Koncept odpadka Sodišče EU razlaga široko in mednje šteje tudi snovi in predmete, ki jih lahko tretja oseba ponovno uporabi. Takšna široka definicija odpadka pa nasprotuje konceptu krožnega gospodarjenja, saj v pojem odpadka šteje tudi snovi in predmete, ki sicer nimajo več vrednosti za samega imetnika odpadkov, pomenijo pa uporabno vrednost za tretje osebe, ki lahko snov ali predmet nadalje ponovno uporabijo.

Veljavna interpretacija odpadka ne spodbuja proizvajalcev k čim večji ponovni uporabi produktov, saj proizvajalca, ne glede na to ali je snov mogoče ponovno uporabiti ali ne, v vsakem primeru bremenijo pravila glede ravnanja z odpadki. Da bi proizvajalce spodbudili k čim večji ponovni uporabi produktov, bi veljalo snovi in predmete, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, obravnavati ločeno od odpadkov (in zanje izločiti uporabo določb iz Direktive o odpadkih, ki se nanašajo na ravnanje z odpadki).

6.1. Pojem odpadka v tekstilni industriji

Natančna opredelitev, kdaj produkt (tekstil) postane odpadek, je pomembna, saj ima kvalifikacija produkta za odpadek pomembne posledice za udeležence v verigi ravnanja s produktom (tudi za aplikacijo razširjene odgovornosti proizvajalca): zbiralec mora pridobiti dovoljenje za zbiranje odpadkov in se (v nekaterih državah) registrirati kot zbiralec odpadkov v nacionalnem registru. Prav tako je treba poskrbeti za to, da se odpadki prevažajo skladno s predpisi o prevozu odpadkov.

V tekstilni industriji je pogosto težavno razlikovati med produktom (tekstilom) in odpadkom, kadar se imetnik (ki namerava »zavreči« tekstil) zaveda, da je mogoče obrabljen tekstil ponovno uporabiti. Prav tako je v praksi pogosto, da se v zbiralnikih zbira tako tekstil, ki ga je mogoče ponovno uporabiti, kot tisti, katerega ponovna uporaba ni več mogoča, kar otežuje razlikovanje med snovmi, ki se štejejo za odpadek, in snovmi, ki jih je mogoče ponovno uporabiti.

Trenutno med državami v praksi obstajajo različne razlage, kdaj tekstil postane odpadek. Nekatere države za ključni kriterij štejejo izražen namen imetnika odpadka, medtem ko druge večjo težo dajejo objektivnim okoliščinam primera.³⁴

V Nemčiji je razlago pojma ravnanje z odpadki (angl. wastemanagementactivity) na področju tekstilne industrije podala tudi sodna praksa.³⁵ Tekstil, zbran v zabojnikih, se šteje za odpadek ne glede na to, kaj je navedeno na zabojniku ali kdo upravlja zbiranje tekstila v zabojnikih. Prav tako se tekstil, ki je zbran v trgovinah (fizično pri trgovcu), šteje za odpadek, saj je pregled posameznih kosov tekstila v tem primeru pomanjkljiv. Drugače se tekstil, ki se zbira v trgovinah z rabljenim blagom, ne šteje za odpadek, saj je imel zbiralec v tem primeru možnost pregledati vsak posamezni kos tekstila in preveriti, ali je primeren za ponovno uporabo. Glede zbiranja tekstila prek spleta, kadar potrošniki kupljena oblačila vrnejo/podarijo, sodna praksa še ni podala razlage. V Franciji podobno kot v Nemčiji velja, da se zbrani tekstil, ki se zbira v zabojnikih, šteje za odpadek, medtem ko se tekstil, ki se zbira v trgovinah in ki ga zbiralec individualno pregleda, še vedno šteje za produkt in ne odpadek.³⁶

Na drugi strani so na Finskem kriteriji, kdaj tekstil postane odpadek, manj strogi in se večinoma opirajo na namen zbiratelja tekstila. V primeru, kadar zbiratelj jasno sporoči, da je njegov namen zbirati zgolj čist in nepoškodovan tekstil, ki ga je mogoče ponovno uporabiti, se tekstil ne šteje za odpadek. Na drugi strani, če zbiratelj sporoči, da sprejema tudi tekstil, ki ga ni mogoče ponovno uporabiti, se tako zbran tekstil ne glede na sestavo šteje za odpadek.³⁷ Na Švedskem je za kvalifikacijo tekstila kot odpadka ključen osebni stik med zbirateljem tekstila in imetnikom. Če do tega pride in je zbirateljev namen ponovna uporaba tekstila, se tako zbran tekstil ne šteje za odpadek.³⁸

7. Kriteriji za prenehanje statusa odpadka

Ni nujno, da odpadek ostane odpadek, temveč lahko po sortiranju in po tem, ko je pripravljen za ponovno uporabo, ponovno postane produkt. Revidirana Direktiva o odpadkih v 6. členu določa pogoje za prenehanje statusa odpadka (angl. end-of-life criteria). Odpadkom ta status preneha, ko so reciklirani ali kako drugače predelani in če so izpolnjeni naslednji pogoji: predelana snov ali predmet se uporablja za specifične namene;39 obstajati mora trg ali povpraševanje; predelana snov ali predmet mora izpolnjevati tehnične zahteve, zadostiti predpisom in standardom; uporaba predelane snovi ali predmeta ne sme škodljivo vplivati na zdravje ljudi in okolje.

Trenutno kriteriji za prenehanje statusa odpadka za odpadni tekstil na ravni EU niso določeni enotno. Nekatere države so to vprašanje uredile na nacionalni ravni, drugod to vprašanje v praksi ne povzroča težav, saj se nerazvrščen tekstil ne šteje za odpadek. V Franciji, kjer velja obvezna razširjena odgovornost proizvajalca za tekstil, so bili sprejeti splošni kriteriji za prenehanje statusa odpadka, in sicer se pri tem upošteva: ali so bili odpadki ob prihodu vizualno pregledani; ali je sortirnica uporabila sistem upravljanja kakovosti; ali imajo odpadki tehnične lastnosti, ki omogočajo uporabo za prvotni namen; ali izpolnjujejo ustrezne zahteve potrošniške zakonodaje in ali so bili odpadki označeni z edinstveno kodo, ki zagotavlja sledljivost.

8. Definicija proizvajalca

Proizvajalec, za katerega velja razširjena odgovornost za produkt, je v revidirani Direktivi o odpadkih opredeljen kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki poklicno razvija, proizvaja, izdeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža proizvode in ravna z njimi (8. člen revidirane Direktive o odpadkih). Ob tako široko zastavljeni definiciji se neizogibno postavi vprašanje, koga šteti za proizvajalca, kadar je v proizvodni proces vključenih več subjektov.

 Revidirana Direktiva o odpadkih na novo v 8.a členu določa, da lahko države članice, kadar se zdi primerno, razširijo odgovornost za produkt tudi na druge deležnike (izvajalce ponovne uporabe in izvajalce priprave za ponovno uporabo ter socialna podjetja).

Drugo vprašanje v zvezi z definicijo proizvajalca je, kdo nosi odgovornost, če postane proizvajalec insolventen, in kdo nosi odgovornost za t. i. »zgodovinske odpadke« (produkte, ki so bili dani na trg pred začetkom veljavnosti določenega pravnega akta in torej niso zajeti z razširjeno odgovornostjo proizvajalca). Revidirana Direktiva o odpadkih teh vprašanj posebej ne obravnava, so pa zgodovinski odpadki posebej urejeni v Direktivi o električni in elektronski opremi, ki za ravnanje s takšnimi odpadki predpisuje plačilo prispevkov, ki jih plačajo vsi proizvajalci (določenega trga), ko stroški nastanejo (prispevek pa se odmeri v sorazmerju z njihovim tržnim deležem po vrsti opreme) (12. člen Direktive o odpadni električni in elektronski opremi).

8.1. Proizvajalec v tekstilni industriji

Pri izdelavi končnega produkta v tekstilni industriji običajno sodeluje veliko deležnikov, prav tako posamezne faze proizvodnje potekajo na različnih koncih sveta. Zaradi tega je treba koncept proizvajalca v tekstilni industriji razlagati široko in v določenih situacijah med proizvajalce šteti tudi druge deležnike, kot so prodajalci na drobno in prodajalci na debelo. V primeru prodaje produktov z blagovno znamko se je treba vprašati, kdo je zares odgovoren za visoko potrošnjo tekstila in kopičenje odpadnega tekstila – tisti, ki produkt izdelujejo, ali tisti, ki produkt prodajajo končnim potrošnikom.

Vsekakor je v definicijo proizvajalca v tekstilni industriji treba zajeti tudi vse ponudnike tekstila v spletnih trgovinah. V primerih spletnih prodaj bo pogosto nemogoče identificirati proizvajalca, zlasti kadar v državi nakupa ne bo pravne osebe – uvoznika, temveč bo produkt potoval neposredno k potrošniku. Pogosto je tudi, da spletni prodajalci (zlasti največje in najbolj znane platforme, ki imajo razpršeno mrežo prodajalcev) ne registrirajo dejavnosti v vseh državah in se s tem izognejo razširjeni odgovornosti za produkt. Takšen primer prodaje lahko ustvari situacijo, ko prodajalci na spletu kot »prosti strelci« (angl. freeriders) izkoriščajo svoj položaj na trgu.⁴⁰

V predpisih bi bilo zato treba določiti, da razširjeno odgovornost za produkt nosijo tudi prodajalci, ki nimajo sedeža v državi članici, vendar v tej državi prodajajo proizvode na daljavo (odgovornost proizvajalca, neodvisno od dejanske/fizične prisotnosti prodajalca v državi).

9. Ekomodulacija finančnih prispevkov

V splošnem naj bi finančni prispevki proizvajalca v sistemu razširjene odgovornosti pokrili plačilo stroškov ločenega zbiranja odpadkov, prevoza in obdelave odpadkov, stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov, stroške zbiranja, razvrščanja in recikliranja ter sporočanja podatkov (četrti odstavek 8.a člena revidirane Direktive o odpadkih). Takšna opredelitev prispevkov, ki jih morajo plačati proizvajalci, zanemarja dve pomembni fazi krožnega gospodarjenja – preprečevanje odpadkov in ponovno uporabo – saj se osredotoča zgolj na stroške, ki nastanejo pri ravnanju z odpadki (v linearnem gospodarjenju).⁴¹

Osnovni finančni prispevki proizvajalca (ki se plačajo letno glede na lanske podatke) se določijo glede na težo in vrsto produkta, v vsakem primeru pa je mogoče prispevek modulirati glede na specifične parametre, kot so reciklabilnost materiala, dizajn produkta, možnost ponovne uporabe, uporaba sekundarnih materialov ipd. (8.a člen revidirane Direktive o odpadkih). Prispevki proizvajalcev naj ne bi presegali vrednosti stroškov, ki so potrebni, da se zagotovi stroškovno učinkovit način ravnanja z odpadki (angl. cost-efficient way) (točka c četrtega odstavka 8.a člena revidirane Direktive o odpadkih).

Namen ekomodulacije prispevkov je zagotoviti ustrezne spodbude proizvajalcem, da izdelujejo produkte, ki so trajnostno zasnovani, vsebujejo reciklirane, že uporabljene materiale in spodbujajo popravilo produkta pred ponovno uporabo in recikliranjem.

Francoski model razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadni tekstil pri izračunu finančnih prispevkov upošteva: 50-odstotni bonus, tj. zmanjšanje osnovnega prispevka za proizvajalce, ki izdelujejo trajnostne produkte; 50-odstotni bonus, kadar produkt vsebuje najmanj 15 odstotkov recikliranih vlaken in/ali materialov iz hišnega/gospodinjskega tekstila; 25-odstotni bonus, kadar produkt vsebuje vsaj 30 odstotkov vlaken iz odpadnega tekstila.

Da bi proizvajalce spodbudili k čim večji ponovni uporabi produktov, bi veljalo določiti, da plačilo finančnega prispevka ni potrebno, če se tak produkt kasneje ponovno uporabi. Ker je tekstilna industrija razpršena po vseh koncih sveta, bi veljalo zbrane prispevke porabiti v državi, kjer bi stroški, povezani z odpadki, tudi dejansko nastali.

10. Druge rešitve za zajezitev fenomena hitre mode

10.1.Pred tržna odgovornost proizvajalca(pre-marketproducerresponsibility)

Prvotni namen regulacije ravnanja z odpadki je bil doseči preprečevanje onesnaževanja (odlaganja odpadkov ali neustreznega ravnanja z odpadki), medtem ko sta prevencija odpadkov in podaljševanje življenjske dobe produkta relativno nova koncepta. Kakor je bilo omenjeno, je veljavna definicija odpadka na ravni EU izjemno široka in v resnici ne spodbuja krožnega gospodarjenja ter razvoja trga za ponovno uporabo produktov.

Razširjena odgovornost proizvajalcev ne spodbuja dovolj k temu, da bi skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki najprej skrbeli za prevencijo (preprečevanje) odpadkov. Zaradi tega se je treba obrniti k odgovornosti proizvajalca za produkt, preden ta pride na trg (angl. pre-marketproducer responsibility).

Koncept predtržne odgovornosti fokus odgovornosti proizvajalca preusmeri že na samo začetno fazo proizvodnje – oblikovanje produkta, ki pomeni čim manj negativnih vplivov na okolje, ki ima čim daljšo življenjsko dobo in ga je mogoče preprosto popraviti oziroma ponovno uporabiti.42 Predtržna odgovornost proizvajalca ne temelji na finančni odgovornosti, ampak odgovornosti za ravnanje v skladu s standardom dolžne skrbnosti (angl. duty of care), ki izhaja iz načela previdnostnega ravnanja.⁴³

Odgovornost proizvajalca za produkt, preden ta pride na trg, bi vključevala informativno dolžnost, ki pomeni obveznost proizvajalca zagotoviti informacije glede predvidene življenjske dobe produkta, možnega popravila (vključno z informacijami o rezervnih delih), podatke o uporabljenih primarnih in sekundarnih materialih v produktu ipd. Poleg informacijskih obveznosti bi odgovornost proizvajalca zajemala zagotavljanje popravila produkta, vključno z rezervnimi deli, ki bi jih proizvajalec zagotavljal prek shem vzemi nazaj (angl. t ake-backscheme) ali trgovin z rabljenim blagom.⁴⁴

10.1.1. Odgovornost proizvajalca za oblikovanje produkta

Zagotovo je med vzroki, zakaj potrošniki (predčasno) zavržejo tekstilni produkt, slaba kakovost produktov (obstojnost barv, kakovost zadrg in šivov, trdnost in obstojnost materialov ipd.).

V zvezi z obveznostmi proizvajalca za oblikovanje produkta sta Evropski parlament in Svet sprejela predlog uredbe, ki bi določala zahteve za okoljsko primerno zasnovo produktov (t. i. ekodizajn zahteve).⁴⁵ Takšna uredba bi od proizvajalcev zahtevala, da izdelujejo produkte, ki so skladni z vnaprej določenimi obveznimi zahtevami. Proizvajalci bi morali pripraviti izjavo o skladnosti, v kateri bi zagotovili informacije: ali je produkt mogoče preprosto popraviti, kolikšna je povprečna življenjska doba produkta, ali proizvajalec zagotavlja rezervne dele v garancijski dobi produkta (in ali so ti razpoložljivi še določen čas po tem, ko je bil zadnji produkt dan na trg), kolikšni so dobavni roki za rezervne dele ipd. Če bi pristojni nacionalni organ ugotovil, da produkt pomeni tveganje na trgu, bi skladno s predvidenim postopkom odredil ukrep prepovedi ali omejitve dostopnosti zadevnega izdelka na trgu, zahteval umik ali odpoklic produkta.

Na ravni EU se je pojavila tudi ideja o reviziji Direktive Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (Direktiva v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako),46 ki bi bila usklajena s konceptom krožnega gospodarstva. Direktiva zdaj ureja odgovornost proizvajalcev za škodo, ki jo produkt povzroči bodisi na človeku bodisi na premoženju/stvareh. Ideja, ki sicer ni sprejeta s konsenzom, je, da bi obseg odgovornosti proizvajalca razširili na okoljsko škodo, ki nastane kot posledica produkta z napako. Pri tem se nujno postavi vprašanje, kako odgovornost za okoljsko škodo vpeljati pod režim odgovornosti za produkt z napako, kjer je v središču škoda, ki nastane posamezniku (oziroma njegovemu premoženju), ne pa okolju kot takemu.

Določitev strožjih zahtev za proizvajalce v potrošniškem pravu je eden izmed načinov, kako spodbuditi proizvajalce k temu, da izdelujejo produkte, ki so obstojnejši in bolj trajnostni. Nekatere države so že sprejele strožjo zakonodajo o varstvu potrošnikov in odgovornosti proizvajalcev za produkt. V Franciji prenovljeni zakon o potrošnikih promovira dostop do rezervnih delov, Švedska je določila davčne olajšave za dejavnosti popravila produktov, nekaj držav je določilo podaljšano garancijsko dobo za produkte, s čimer se spodbuja čim daljša življenjska doba produktov.

10.2. Dokončna odgovornost proizvajalca (ultimateproducer responsibility)

Kritika razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadni tekstil se nanaša tudi na čezmejno prodajo tekstila (ki pomeni velik del prodaje) in trgovino z rabljenim blagom v tretjih državah. Skladno z razširjeno odgovornostjo namreč proizvajalci finančno (in/ali organizacijsko) odgovarjajo zgolj za odpadke, ki nastanejo znotraj nacionalnih jurisdikcij, ne pa tudi za odpadke, ki so prepeljani v druge države. S tem se mnogi proizvajalci izognejo odgovornosti in financiranju ravnanja z odpadki.

Dokončna odgovornost proizvajalca bi pomenila finančno odgovornost proizvajalca za zbira- nje odpadkov in recikliranje ne glede na to, kje (geografsko) bi bili končni odpadki zbrani in reciklirani.⁴⁷ Tudi v primeru, ko bi bil produkt prodan v ponovno uporabo v Afriko, bi primarni proizvajalec nosil odgovornost za ravnanje z odpadki (ki izvirajo iz njegovega produkta).

Proizvajalec bi obveznosti iz dokončne odgovornosti izpolnil bodisi tako, da bi samostojno vzpostavil infrastrukturo in sam poskrbel za ustrezno ravnanje z odpadki, bodisi prek sklada, v katerega bi plačeval prispevke za ravnanje z odpadki, ki bi se prenesli k odgovorni osebi (tak način je primeren zlasti, kadar se lokacija odpadkov spreminja). Za učinkovito uresničevanje dokončne odgovornosti proizvajalca v praksi bi bilo treba zagotoviti pošteno mednarodno sodelovanje med državami ter tudi preglednost in sledljivost tokov odpadkov prek ustreznega poročanja.

Glede problema nenadzorovanega izvoza velikih količin tekstila v tretje države je Evropska komisija predlagala, da se izvoz odpadnega tekstila dovoli le pod pogojem, da tretje države s tem soglašajo in izkažejo, da so sposobne ustrezno poskrbeti za ravnanje z odpadnim tekstilom.

11. Sklep

Trajnostna zasnova tekstila in od tega odvisna življenjska doba tekstila imata pomembno vlogo v razpravi o zajezitvi fenomena hitre mode. Po raziskavah inštituta SIFO so trije glavni motivi, zakaj potrošniki zavržejo tekstil: (1) slaba kakovost/obraba materiala (37 odstotkov), (2) neustrezna velikost (28 odstotkov), (3) zastarelost (angl. out of fashion ) (35 odstotkov).⁴⁸

Iz tega je razvidno, da je kar dve tretjini tekstila zavrženega zaradi razlogov, ki niso povezani s fizično obrabo materiala, temveč se ti nanašajo na pomanjkanje vrednosti (pomembnosti) produkta za posameznega potrošnika.

Razširjena odgovornost proizvajalca kljub nekaterim pozitivnim učinkom v praksi ne pomeni celostne rešitve za zajezitev pojava hitre mode.

Glavna kritika razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadni tekstil je v tem, da premalo pozornosti nameni samemu dizajnu produkta in ne zagotavlja zadostnih spodbud za spoštovanje hierarhije ravnanja z odpadki – zlasti premalo pozornosti nameni ponovni uporabi in recikliranju produktov.49 Rešitev za slednje se kaže v ureditvi ekomodulacije finančnih prispevkov (ki bi pri višini prispevka upoštevala trajnostno zasnovo produkta, možnost ponovne uporabe in recikliranja produkta) in določitvi zavezujočih ciljev (targets), tj. količino ločeno zbranega tekstila, ki naj se nameni za ponovno uporabo in recikliranje.

Pomanjkljivost razširjene odgovornosti je tudi v tem, da omogoča zlorabe s tem, ko v obseg ne zajema proizvajalcev, ki delujejo zunaj nacionalnih jurisdikcij.⁵¹ Razširjeno odgovornost proizvajalca bi zato morali razširiti (globalno) na vse proizvajalce ne glede na to, kje (geografsko) so na koncu odpadki zbrani in reciklirani. S tem bi proizvajalcem, ki odpadke prodajo prek meja, preprečili, da kot »prosti strelci« izkoriščajo svoj položaj.

Poleg vsega navedenega je glavna kritika razširjene odgovornosti proizvajalca, da premalo pozornosti nameni samemu dizajnu produkta. Glede tega so se v teoriji pojavile različne ideje, ena izmed njih je t. i. predtržna odgovornost proizvajalca, ki bi pomenila odgovornost proizvajalca za dizajn produkta (pri čemer bi se spodbujala izdelava obstojnejših produktov, ki jih je preprosto reciklirati), poleg tega pa bi se od proizvajalca zahtevalo, da zagotavlja popravilo produkta in rezervne dele oziroma ponovno uporabo produkta.

Glede zasnove produktov (tudi tekstilnih) se na ravni EU pripravlja predlog uredbe o eko-dizajnu, ki bi predpisala obvezne ekodizajn zahteve za produkte in proizvajalce zavezala k temu, da poročajo o skladnosti produktov, ki jih dajo na trg, in za primer neskladnosti predpisala ustrezne sankcije.

Za zajezitev pojava hitre mode bi bilo treba reformirati ne le ravnanje z odpadnim tekstilom ob koncu življenjske dobe (odpadki), temveč tudi samo začetno fazo – oblikovanje produkta (tekstila). Proizvajalci bi morali odgovarjati za to, kakšen produkt dajo na trg, in produkte oblikovati tako, da jih je mogoče preprosto popraviti in ponovno uporabiti. Ne nazadnje pa se velja vprašati, kaj lahko mi kot potrošniki storimo za to, da bi zaustavili vlak hitre mode – če ni ta morda že odpeljal.

Opombe:

¹      Glej (21. 1. 2023).
²      Danes je tekstil večinoma recikliran v manj vredne materiale (t. i. downcycling), saj je recikliranje fizično zahtevno in pomeni velike stroške za proizvajalca.
³       Glej (19. 1. 2023).
⁴       UL L 150, 14. 6. 2018, str. 109–140.
⁵       Pouikli.
⁶       Steenmans, str. 5.
⁷       Lindhqvist, str. 38.
⁸       UL C 326, 26. 10. 2012, str. 47–390.
⁹      Brezavšček, str. 95.
¹⁰       UL L 194, 25. 7. 1975, str. 39–41.
¹¹       UL L 269, 21. 10. 2000, str. 34–43.
¹²       UL L 197, 24. 7. 2012, str. 38–71.
¹³       UL L 312, 22. 11. 2008, str. 3–30.
¹⁴       UL L 365, 31. 12. 1994, str. 10–23.
¹⁵       UL L 266, 26. 9. 2006, str. 1–14.
¹⁶       Pouikli.
¹⁷       Dimitropoulos in dr., str. 15.
¹⁸       Prav tam, str. 20.
¹⁹     Sistem certifikatov deluje na (tržni) način, da proizvajalci, ki ne uporabljajo dovolj reciklabilnih materialov, ku- pujejo certifikate od proizvajalcev, ki imajo presežek takšnih materialov (s tem so proizvajalci, ki reciklirajo več, nagrajeni z dodatnimi prihodki).
²⁰     Za primerjavo prispevkov za recikliranje in davkov glej Brouillat, str. 241.
²¹       Pouikli.
²²       Bukhari in dr., str. 323.
²³       UL L 182, 16. 7. 1999, str. 1–19.
²⁴       Jacometti, str. 6.
²⁵       Bukhari in dr., str. 325.
²⁶       Köhler in dr., str. 14.
²⁷         Glej (15. 1. 2023).
²⁸       Prav tam.
_²⁹          Glej (20. 1. 2023).
³⁰       UL L 272, 18. 10. 2011.
³¹       Bukhari in dr., str. 323.
³²      Glej mnenje generalnega pravobranilca v odločitvi SEU C-206/88, Vessoso in Zanetti, z dne 28. 3. 1990.
³³      Sodba SEU C-206/88, Vessoso in Zanetti, z dne 28. 3. 1990. Sodba SEU C-9/00, Palin Granit Oy in Vehmassalon kansanterveystyön kuntayhtymän hallitus, z dne 18. 4. 2002. Turunen, 2018, str. 63.
³⁴      Watson in dr.
³⁵         Glej   (13. 1. 2023).
³⁶       Prav tam, str. 42.
³⁷       Prav tam, str. 43.
³⁸       Prav tam, str. 42.
³⁹       Turunen, 2017, str. 96.
⁴⁰       Kalimo in dr., str. 44–45.
⁴¹       Laubinger in dr.
⁴²        Maitre-Ekern, str. 8.
⁴³       Prav tam.
⁴⁴       Prav tam, str. 8.
⁴⁵           Glej       (20. 1. 2023).
⁴⁶       UL L 210, 7. 8. 1985, str. 29–33.
⁴⁷      Thapa in dr.
⁴⁸        Glej (9. 1. 2023).
⁴⁹      Za različne tehnike recikliranja glej Reike in dr.
⁵⁰       Boiten.
⁵¹       Vermeulen in dr., str. 22.

Literatura

BOITEN, Valérie. Building a circular economy for textiles supported by common rules on Extended Producer Responsibility (EPR) in the EU, (19. 1. 2023).

BREZAVŠČEK, Andrej. Razširjena odgovornost proizvajalcev na primeru odpadne embalaže. Javna uprava, 2019, letn. 55, št. 1-2, str. 95–116, 151–152.

Proposal for a Regulation of the European Parliament and of the Council establishing a framework for setting ecodesign requirements for sustainable products and repealing Directive 2009/125/ EC , Brussels, 30. 3. 2022 COM (2022) 142 final, 2022/0095 (COD), (20. 1. 2023). REIKE, Denise, in dr. Understanding circular economy transitions: The case of circular textiles.

Business Strategy and the Environment, 2023, 32(3), str. 1032–1058.

Review of clothing disposal reasons, (9. 1. 2023).

STEENMANS, Katrien. Extended Producer Responsibility: An Assessment of Recent Amendments to the European Union Waste Framework Directive. Law, Environment and Development Journal, 2019, Vol. 15, str. 1–16.

THAPA, Kaustubh, in dr. Policy Brief: Blueprint for Ultimate Producer Responsibility, (14. 1. 2023).

Towards2025: Separate collection and treatment of textiles in six EU countries, (13. 1. 2023).

TURUNEN, Topi. The concepts of waste and non-waste in the circular economy, [Dissertations in Social Sciences and Business Studies, št. 181, Publications of the University of Eastern Finland 2018].

TURUNEN, Topi. Deconstructing the Bottlenecks Caused by Waste Legislation: End-of-Wa- ste Regulation, Journal for European Environmental & Planning Law , 2017, 14(2), str. 186–207.

VERMEULEN, Walter J. V., in dr. WHITE PAPER on Pathways for Extended Producer Re- sponsibility on the road to a Circular Economy (2021), ps://www.uu.nl/sites/ default/files/White-paper-on-Pathways-for-Extended-Producer-Responsibility-on-the-road-to-a-Circular-Economy.pdf> (12. 1. 2023).

WATSON, David, in dr. EPR-systems and new business models, Part II: Policy packages to increase reuse and recycling of textiles in the Nordic region (2015), ps://www. researchgate.net/publication/273127153_EPR systems_and_new_business_models_ Part_II_Policy_packages_to_increase_reuse_and_recycling_of_textiles_in_the_Nor- dic_region> (13. 1. 2023).