TFL Vsebine / Pravna mnenja

Kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 1. odstavku 251. člena
KZ SRS je podano tudi tedaj, če udeleženec v prometu krši določbe
predpisov o varnosti cestnega prometa, s katerimi se zapovedujejo ali
prepovedujejo določena ravnanja v cestnem prometu, ne pa le določbe
prometnih predpisov, katerih kršitev je sankcionirana kot prekršek.

Sodišče prve stopnje je obtoženca iz razloga po 3. točki 350. člena
ZKP oprostilo obtožbe hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega
prometa po 5. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251.
člena KZ SRS. Storil naj bi ga s tem, da je s kršitvijo določb 1.
odstavka 30. člena ZTVCP/80 in 1. odstavka 2. člena pravilnika o
pravilih cestnega prometa povzročil prometno nezgodo, pri kateri je
pešec izgubil življenje. Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe,
ki je povzet iz obtožnice, je razvidno, da je obtožba očitala
obtožencu, da je kot voznik premalo pazil na pešce na vozišču in da
vozila ni imel ves čas v oblasti tako, da bi lahko storil vse, kar bi
bil glede na razmere, stanje in okoliščine na cesti dolžan storiti.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da je vzrok
prometne nezgode obtoženčeva nepozornost na vozišču, ker je v soju
luči imel možnost zaznati pešca na vozišču in tudi storiti vse, da bi
preprečil trčenje. Glede na to, da sta kršitvi prometnih predpisov,
ki ju je obtožba očitala obtožencu, splošne narave in njuna kršitev
ne pomeni prekrška, pa je menilo, da z vožnjo v nasprotju s temi
določbami o varnosti cestnega prometa ni mogoče storiti kaznivega
dejanja ogrožanja javnega prometa.
Sodišče druge stopnje je pritožbo javnega tožilca, v kateri je
uveljavljal kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 365. člena ZKP in
grajal tako stališče, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo
sodišča prve stopnje. V sodbi je navedlo, da so določbe 1. odstavka
30. člena ZTVCP/80 in 1. odstavka 2. člena pravilnika o pravilih
cestnega prometa splošne določbe in da so za kršitve prometnih
predpisov kot blanketnih določb, ki se vežejo na uporabo 1. odstavka
251. člena KZ SRS, bistvenega pomena sankcije, ki so za te kršitve
predpisane.
Zoper pravnomočno sodbo je Javni tožilec SR Slovenije vložil zahtevo
za varstvo zakonitosti. Predlagal je, naj se ugotovi, da je v
obtoženčevo korist kršen kazenski zakon SRS v določbi 1. odstavka
251. člena KZ v vzezi s 3. odstavkom istega člena in v določbi 5.
odstavka 255. člena, na način, predviden v 1. točki 365. člena ZKP.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevi ugodilo in navedlo naslednje
razloge:
'Stališče pravnomočne sodbe, da je kaznivo dejanje ogrožanja javnega
prometa po 1. odstavku 251. člena KZ SRS podano le tedaj, če
udeleženec v prometu krši določbe predpisov o varnosti cestnega
prometa, katerih kršitev pomeni hkrati tudi prekršek, ni pravilno.
Temeljna oblika kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 1.
odstavku 251. člena KZ SRS je blanketna kazenskopravna norma, po
kateri ostaja izvršitveno dejanje v kršitvi predpisov o varnosti
cestnega prometa. Zato je ob upoštevanju take dispozicije
kazenskopravne norme kot je v 1. odstavku 251. člena KZ SRS, ki se
sklicuje na druge pravne predpise, ki jo dopolnjujejo, treba vsebino
enega od zakonskih znakov tega kaznivega dejanja poiskati v določbah
o varnosti cestnega prometa, ki udeležencem v prometu zapovedujejo
ali prepovedujejo določena ravnanja v cestnem prometu. Ti predpisi,
na katere se blanketna norma sklicuje, pa so lahko zakonski predpisi
ali predpisi nižjega ranga. Prav nikjer pa ni najti zahteve, da bi
morala biti kršitev predpisa, ki tvori zakonski znak blanketne norme,
sankcionirana kot prekršek. Zato je za presojo, ali je podana
temeljna oblika kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, glede na
zakonski opis kaznivega dejanja, kakršnega vsebuje 1. odstavek 251.
člena KZ SRS, ki določa izvršitveno dejanje na splošno kot kršitev
predpisov o varnosti cestnega prometa, odločilna ugotovitev, da je
storilec kršil tiste določbe predpisov o varnosti cestnega prometa,
ki zapovedujejo ali prepovedujejo določeno ravnanje v cestnem prometu
in seveda, če je zaradi take storitve ali opustitve nastala
prepovedana posledica, ki jo je moč pripisati ugotovljeni obliki
njegove krivde, ne pa tudi da kršitev teh predpisov ni prekršek.
Ob taki razlagi določbe 1. odstavka 251. člena KZ SRS je vrhovno
sodišče v sodbi sprejelo tudi stališče, da iz vsebine določb 1.
odstavka 30. člena ZTVCP/80 in 1. odstavka 2. člena pravilnika o
pravilih cestnega prometa, za katere se je v obtožbi očitalo, da jih
je obtoženec kot voznik kršil, izhaja, da zapovedujejo določena
ravnanja. Poleg tega pa ta predpisa nista splošne narave. Predpis 1.
odstavka 30. člena ZTVCP/80 je sicer razvrščen med splošne določbe v
poglavju o prometnih pravilih navedenega zakona. Vendar pa so splošna
prometna pravila predpisana v 2. odstavku 27. člena, saj so z njimi
predpisane dolžnosti, ki se nanašajo na vse udeležence v prometu iz
37. točke 7. člena ZTVCP/80, v 1. odstavku 30. člena ZTVCP/80 pa je
predpisana le dolžnost voznikov do pešcev, ki so na vozišču ali
stopajo nanj. To pa velja tudi za predpis iz 1. odstavka 2. člena
pravilnika o pravilih cestnega prometa, saj se z njimi natančneje
določajo pravila, ki so določena v zakonu o temeljih varnosti
cestnega prometa in v zakonu o varnosti cestnega prometa'.