TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar v pravdi po 1. odst. 42. čl. ZTLR narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. Zahtevo 1. odst. 186. čl. ZPP, da mora imeti tožba določen tožbeni zahtevek, je treba razlagati v skladu z materialnopravno naravo spora. Procesnopravna pravila zato ne morejo biti razlog, da bi v imisijskem sporu, katerega predmet je določno opredeljen, moral tožnik v tožbenem predlogu opraviti izbiro točno opredeljene toženčeve aktivnosti, ko za tako izbiro nima materialnopravne podlage.

Opomba: Materialnopravna problematika tega pravnega mnenja se navezuje na pravno mnenje Občne seje, objavljeno v Poročilu VSS 1/86, str. 13.

Obrazložitev:

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu v klet doteka voda iz smeri toženčevih (sosednjih) nepremičnin. Kot vzrok zatrjevanih imisij je
navajal stekanje meteorne vode in vode iz vodovodnih pip, nameščenih brez ustreznega odtoka v gospodarskih poslopjih, v greznico, ki ima urejen odtok v opuščen vodnjak, iz tega pa v zemljo proti tožnikovi hiši. Zato je tožnik od tožencev zahteval, da preprečita odtekanje vode s svojih parcel ter iz gospodarskih poslopij, ki stojita na teh dveh parcelah, greznice in opuščenega vodnjaka proti tožnikovim nepremičninam.

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrglo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je odločitev sodišča prve
stopnje po vsebini sklep. Tega je potrdilo, potem ko je zavrnilo tožnikovo in toženčevo pritožbo. Sodišči sta odločili tako, ker sta
presodili, da tožbeni zahtevek ni dovolj določen. Sodba, ki bi takšnemu tožbenemu zahtevku ugodila, pa ne bi bila primeren izvršilni naslov, ker predmet, vrsta in obseg obveznosti tožencev niso dovolj določene.

Revizijsko sodišče je tožnikovi reviziji ugodilo in razveljavilo sklepa sodišč druge ter prve stopnje ter zadevo vrnilo
prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Iz razlogov sklepa revizijskega sodišča:

"Sodišče prve stopnje zmotno sklepa, da je izvedenčev predlog sanacije edini možni način za takšno spremembo stanja toženčevih nepremičnin, da voda iz le-teh ne bo po podzemnih poteh odtekala proti tožnikovi hiši. Že to sodišče samo v nadaljevanju obrazložitve izrazi stališče, češ da bi tožnik moral svoj zahtevek oblikovati skladno izvedenčevemu predlogu predvsem zato, ker je to edina strokovna in argumetirana podlaga za sanacijo. Osamljenost strokovne obdelave problema seveda ne odvzema možnosti različnega pristopa k odpravi zatrjevanega neustreznega stanja določenih toženčevih nepremičnin, ki ga je že po naravi stvari možno sanirati različno. Temu je potrebno vsekakor dodati, da tudi sam izvedenčev predlog sanacije ne opredeljuje potrebne aktivnosti tožencev tako natančno, da bi bilo iz njega jasno razvidno, kaj morata storiti, saj npr.
glede greznice pravi le, da jo je potrebno sanirati. Izbira ukrepov za sanacijo greznice je tako še vedno prepuščena tožencema.
Prepuščena v tem smislu, da se morata toženca sama odločiti, katera dela bosta opravila in kako, da bosta preprečila zatrjevano podzemno vodno povezavo med greznico in tožnikovo hišo. Izvedensko mnenje že zato ne more biti opora za sklepanje, da je v konkretnem primeru en sam način za preprečitev prekomernih imisij.

Možnost različnega pristopa k odpravi zatrjevanih imisij izhaja tudi iz samega naštevanja več nepremičnin v tožbenem predlogu, iz katerih naj bi toženca tožnika neutemeljeno vznemirjala. Doslej razloženo pa že delno daje odgovor tudi na stališče, po katerem naj bi se tožniku odreklo uveljavljano pravno varstvo zaradi nedoločenosti tožbenega zahtevka ter s tem povezanega vprašanja neizvršljivosti sodbe, ki bi temu sledila.

Materialnopravno izhodišče pri negatorni tožbi, s katero se zahteva določena sprememba stanja sosednjih nepremičnin, tedaj določeno aktivno ravnanje lastnika sosednje nepremičnine, je, da je povsem določen zahtevek možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način (1. odst. 42. čl. ZTLR). Sicer je jasno, da prizadeti lastnik sosednje nepremičnine ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje svoje nepremičnine. Takšno materialnopravo izhodišče se seveda nujno odraža pri možnostih prizadetega lastnika za oblikovanje tožbenega predloga. Od tako opredeljenega materialnopravnega izhodišča (in samo od tega je odvisno sklepanje o (ne)zadostni določenosti oz. določljivosti
zahtevanega pravnega varstva. Ali drugače, materialno pravo določa obliko za realizacijo konkretnega pravnega varstva, medtem ko je nasproten vpliv izključen.

To pomeni naslednje: ker v konkretnem primeru narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, naložitev povsem določene aktivnosti tožencema (npr. določena gradbena dela, opredeljena tudi v tehničnem smislu - kar bi nedvomno bil dovolj določen tožbeni zahtevek v smislu 1. odst. 186. čl. ZPP) ne bi mogla biti utemeljena. Ob tem je potrebno opozoriti še na to, da je izvedba preprečitve imisij v konkretnem primeru predvsem strokovno vprašanje. Odgovora nanj pa od tožnika pred vložitvijo tožbe že iz povsem praktičnih razlogov ni moč zahtevati. Tako rešitev naslednjega vprašanja in sicer, v kolikšni meri mora biti aktivnost tožene stranke opredeljena tudi v tehničnem pogledu, da je predmet njene obveznosti določen v pravnem pogledu, niti ni potrebna.

Tožnik mora tedaj obveznost tožene stranke v obravnavanem primeru definirati tako, da tej dopušča možnost izbire. Procesno pravo pa mu tega ne more (in ne sme) preprečevati. V takšni situaciji, ko je predmet spora sicer opredeljen, naložitev točno določene aktivnosti toženi stranki pa je po materialnem pravu izključena, od tožnika izbire v obliki tožbenega predloga zaradi procesno pravnih pravil ni moč terjati.

Vse to pa govori v prid stališču, da je sedaj zavržena tožba sposobna za meritorno obravnavanje. Na drugačno presojo tudi morebitna tožnikova možnost, da po 188. čl. ZPP uveljavi proti tožencu več alternativnih zahtevkov ter tako konkretneje opredeli njegovo obveznost in mu hkrati še prepusti določeno izbiro, ne more vplivati. Seveda pa tožnik z oblikovanjem tožbenega predloga pomembno vpliva na način (in učinkovitost) izvršbe. Zahtevana preprečitev imisij je namreč dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik (tožena stranka), saj je izbira tako glede vrste posegov v lastno nepremičnino kot tudi glede kvalitete le-teh prepuščena njemu.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišči sta v nasprotju z 42. čl. ZTLR presodili, da je obravnavani tožbeni zahtevek
nedoločen), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (izpodbijani odločbi nimata razlogov - oz. teh ni moč upoštevati - o
trditvah o obstoju imisij). Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP)."