TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba dolžnika A. A. se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (točke I, II, IV in VI izreka) potrdi.

II. Dolžnik A. A. krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.

Skladno s 1. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ se izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, lahko odloži, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Glede na višino izterjavane denarne terjatve v obravnavani zadevi, to je 993.087,76 EUR EUR, navedeni zakonski pogoj očitno ne more biti izpolnjen. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, pa dejstvo, da nepremičnina, na katero je bila tudi dovoljena izvršba v obravnavani zadevi, predstavlja dom pritožnika in njegovih dveh mladoletnih hčera, samo zase ne more biti posebno upravičen razlog za odlog izvršbe. Brez dvoma je sicer izguba doma zelo huda posledica izvršbe, zlasti, če v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci. Vendar pa gre za posledico, ki je že po naravi stvari lastna nepremičninski izvršbi. Ob stališču, da je izvršba na nepremičnino, ki je dom dolžnika (in njegove družine) že v izhodišču nedopustna, se upnik iz takšne nepremičnine sploh nikoli ne bi mogel hitro in učinkovito poplačati. To pa bi bilo, upoštevaje upnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva, nedopustno. Pravica do doma, pa čeprav v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci, ni absolutna, tako kot ni absolutna upnikova pravica do sodnega varstva. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanje med njima, pri čemer pa zgolj dejstvo, da je nepremičnina dom dolžnika (in njegove družine), kot pojasnjeno, še ne more biti vedno oziroma kar samodejno odločilno v prid dolžnika.