TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Lastnik služne stvari lahko zahtevo, naj pravica stvarne služnosti
preneha, uveljavi le s tožbo, s katero uveljavlja po 2. odstavku 58.
člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list
SFRJ, št. 6/81 in 20/80) ustrezen oblikovalni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na
ugotovitev služnosti. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je
sicer tožeča stranka priposestvovala sporno služnost, vendar pa ta
služnost tožničinim gospodujočim zemljiščem ni potrebna, kar narekuje
zavrnitev tožbenega zahtevka glede na veljavno pravno pravilo, da je
treba služnosti utesnjevati.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo
sodbo sodišča prve stopnje z utemeljitvijo, da ni odločilno, ali že
vsa leta ni bilo gospodarske potrebe za sporno služnost, ker na dveh
straneh tožničinega zemljišča že ves čas potekata javni poti, ampak
je po 2. odstavku 58. člena ZTLR odločilno le, ali je služnost
gospodarsko potrebna ali ne. Ko se je izkazalo, da ni potrebna, je
tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
Zoper to pravnomočno sodbo je javni tožilec SR Slovenije vložil
zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče SR Slovenije je
zahtevi ugodilo in spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje
tako, da je ugodilo zahtevku tožeče stranke. V razlogih sodbe je
navedlo:
Pritrditi je razlogom zahteve za varstvo zakonitosti, kar zadeva
uporabo materialnega prava. Ena temeljnih ugotovitev sodišča prve
stopnje je, da je tožeča stranka obravnavano služnost hoje in vožnje
po služečem zemljišču tožene stranke priposestvovala. Ta ugotovitev
vsebuje pravno presojo, oprto na 54. člen zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in
20/80), ki določa, da se stvarna služnost pridobi s
priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko
izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni
nasprotoval - povsem enako pa so vprašanje priposestvovanja služnosti
urejala tudi pravna pravila premoženjskega prava, ki so veljala v
času priposestvovalne dobe, ugotovljene s sodbo sodišča prve stopnje,
do 1.9.1980 kot dneva uveljavitve ZTLR. Sodišče druge stopnje ni
zavzelo drugačnega stališča glede vprašanja priposestvovanja.
Ob doslej opisani temeljni ugotovitvi in presoji sodišča prve stopnje
pa je brez pravne podlage njegovo nadaljnje stališče, da tisti (torej
služnostni upravičenec), ki svoje gospodujoče zemljišče lahko brez
nesorazmerno velike škode izkorišča s pomočjo javne poti, ne more
zahtevati pravnega varstva služnostne poti. Pravno zmotno pa je
stališče sodišča prve stopnje, da je treba tožbeni zahtevek tožeče
stranke zavrniti glede na ugovor tožene stranke (kot lastnice služne
stvari), da sporna služnost ni potrebna - in to zaradi veljavnega
pravnega pravila, da se morajo zemljiške služnosti utesnjevati. Prav
tako je pravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je (v
primeru ugovora gospodarske nepotrebnosti služnosti v pravdi o
obstoju stvarne služnosti) odločilno le dejstvo, ali je služnost
gospodarsko potrebna ali ne - in to s stališča, ali je mogoče
neposredno potno povezavo do gospodujočega zemljišča lahko in hitro
vzpostaviti, pri čemer tožnica (kot lastnica gospodujočega zemljišča)
ne bi bila obremenjena z večjimi stroški za vzpostavitev take
povezave.
Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na pravno pravilo, da
se morajo zemljiške služnosti utesnjevati. Tako pravno pravilo so
poznala pravna pravila premoženjskega prava, ki so urejala celotno
področje stvarnega prava do uveljavitve ZTLR. Po teh pravnih pravilih
je veljalo, da posestnik gospodujočega zemljišča sicer sme izvrševati
svojo služnostno pravico na njemu ustrezen način, vendar pa se
služnosti ne smejo razširjati, marveč se morajo utesnjevati, kolikor
to dopušča njihova narava in namen ustanovitve (prim. par. 484 Občega
državljanskega zakonika, ODZ). Že sodna praksa v času veljavnosti ODZ
je interpretirala določbo par. 524 ('služnosti prestanejo vobče na
tiste načine, kakor se... razveljavljajo pravice in obveznosti') tudi
v zvezi s par. 484 ('služnosti se morajo utesnjevati, kolikor to
dopušča njihova narava in namen ustanovitve') in torej tako, da
služnostni upravičenec ne more vztrajati pri pridobljeni služnosti,
če (glede na njeno naravo in namen ustanovitveđ) zanjo ni več
gospodarske potrebe. Tudi pravna pravila premoženjskega prava, ki so
se razvila po razveljavitvi predvojnih predpisov (zakon o
razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in
med sovražnikovo okupacijo, Uradni list FLRJ, št. 86/46, prečiščeno
besedilo), so določala enako. Toda: ta pravna pravila so z
uveljavitvijo ZTLR prenehala veljati tudi za področje pogodbeno
ustanovljenih in priposestvovanih stvarnih služnosti. Ustrezno
določbo tega zakona je zato treba uporabiti za presojo, ali je
obravnavana priposestvovalna služnost prenehala.
Prenehanje stvarne služnosti ureja ZTLR v 58. členu. Določa, da
stvarna služnost preneha (formulacija je jasna: preneha po samem
zakonuđ), v štirih primerih: če se lastnik služne stvari upre njenemu
izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta
zaporedoma ne izvršuje (1. odstavek) - in če se služnost ne izvršuje
v času potrebnem za njeno izvrševanje, če postane ista oseba lastnik
služne in gospodujoče stvari ali če je gospodujoča oziroma služna
stvar uničena (3. odstavek). Določa pa tudi, da lastnik služne stvari
lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane
nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog,
zaradi katerega je bila ustanovljena (2. odstavek).
Nazadnje citiranega 2. odstavka 58. člena ZTLR nikakor ni mogoče
razlagati tako, da tisti, ki svoje gospodujoče zemljišče lahko brez
nesorazmerno velike škode izkorišča s pomočjo javne poti, ne more
zahtevati sodnega varstva služnostne poti. To stališče sodišča prve
stopnje torej nima pravne podlage v tej zakonski določbi, prav tako
pa je nima v nobenem drugem določilu ZTLR niti v kakšnem drugem
zakonu. Nasprotno, v celoti je treba pritrditi javnemu tožilcu, da 2.
odstavek 58. člena ZTLR narekuje razlago, da lahko lastnik služne
stvari zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le s
tožbo, s katero uveljavlja po 2. odstavku 58. člena ZTLR ustrezen
oblikovalni zahtevek. To pomeni: če je morda v sodni praksi po
pravnih pravilih premoženjskega prava lahko obstajala dilema - ali se
gospodarska nepotrebnost stvarne služnosti lahko uveljavlja le s
tožbo za ukinitev služnosti ali pa tudi z ugovorom v pravdi zaradi
ugotovitve obstoja služnosti - potem te dileme od uveljavitve ZTLR
dalje ne more več biti. Za razliko od prej citiranih določb ODZ, ki
so bile (ob ustavnem redu in temeljih socialistične družbene
ureditve) eden od temeljev nastanka prejšnjih pravnih pravil
premoženjskega prava tudi za področje stvarnega prava, so namreč
določbe 58. člena ZTLR (o specifičnih) načinih prenehanja stvarnih
služnosti izrečne in jasne.
Sodišči prve in druge stopnje sta torej zmotno uporabili materialno
pravo, konkretno 2. odstavek 58. člena ZTLR, ko sta brez ustrezne (s
tožbo uveljavljane) zahteve tožene stranke, naj obravnavana sporna
služnost, ki je bila po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve
stopnje priposestvovana, preneha zaradi razlogov iz te zakonske
določbe, oprli svojo sodbo zgolj na toženkin ugovor, da je sporna
služnost gospodarsko nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, na
podlagi katerega sta presojali, ali je ta služnost v času sojenja
gospodarsko potrebna za gospodujoča zemljišča tožeče stranke ali ne.
Ko tožena stranka ni uveljavljala zahteve za prenehanje (ali, po
ustaljeni terminologiji sodne prakse, za ukinitev) sporne služnosti -
v skladu z 2. odstavkom 58. člena ZTLR je predpisani način za
uveljavljanje te zahteve le tožba z oblikovalnim zahtevkomđ - sodišči
prve in druge stopnje nista imeli pravne podlage, presojo
utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke (za ugotovitev
stvarne služnostiđ) opreti na ugotovitev in oceno gospodarske
potrebnosti te služnosti za gospodujoča zemljišča.