TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., IV. in VI. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.023,89 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje (kljub ugotovljeni napaki) toženi stranki pravilno ni ugodilo v zahtevi, ki je postavljena skupaj za vse površine v hišah. Pravilno je pojasnilo, da je tožena stranka zgolj vztrajala, da so bili računi izstavljeni zaradi sanacije vseh napak, ki jih je pri gradnji povzročila tožeča stranka in v spis vložila še dva računa podjetja, ki se (med drugim) nanašata na izdelavo strojnih ometov v kletnih prostorih, ni pa ovrednotila le tistega dela stroškov izdelave strojnih ometov, ki so odpadli na sanacijo AB sten in stropov, ki jih je izdelala tožeča stranka (saj je bilo med strankama nesporno, da sten in stropov v kleti in pritličju ni izvedla). Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem delom zahtevka po nasprotni tožbi je bilo namreč na njej.

Iz razloga, ker tožena stranka ni posebej ovrednotila tistega dela, ki se nanaša izključno na oceno vrednosti opravljenega dela brez napake in vrednosti, ki ga je imelo delo tožeče stranke 'z napako', pa sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi niti njenemu ugovoru znižanja plačila (640. člen OZ).

Sodna praksa je že zavzela omejujoče stališče, da znižanje plačila nikoli ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake, ampak je kriterij znižanja plačila sorazmerje (ne razlika) vrednosti izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Znižanje plačila za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo napak izključuje že jezikovna razlaga 640. člena OZ, ki povsem jasno kot merilo znižanja določa razmerje dveh vrednosti. To izključuje tudi teleološka razlaga. Poleg tega sta zahtevek za znižanje plačila in zahtevek za povračilo stroškov odprave napake dva različna jamčevalna zahtevka, med katerima izbira naročnik in se medsebojno izključujeta.

V primeru, ko stranka napako zanika oziroma trdi, da je bila ta odpravljena, je očitno, da 'napake' ne bo odpravila. Če podjemik napake ne priznava, tudi ne bo pristopil k njeni odpravi, zaradi česar v takšnem primeru naročnik ni dolžan podjemniku omogočiti, naj napako odpravi v primernem dodatnem roku, da bi bil upravičen do (ostalih) jamčevalnih zahtevkov (v tem primeru do pravice do odprave napake na podjemnikove stroške).