TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ker subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije.

Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev, v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna.

Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravljanje dejavnosti, ki jo je želela opravljati, ali pa bi jo o tem morala poučiti tožeča stranka, na zgornjo odločitev ne more vplivati. Prav tako ne vprašanje, kaj je bil vzrok za neuspešno poslovanje tožene stranke in kdaj ter za kaj je ta porabila sredstva, pridobljena s subvencijo. V kolikor ocenjuje, da je bila s strani tožeče stranke zavedena in ji je zaradi njenega protipravnega ravnanja nastala škoda, bi to morala uveljavljati v posebnem postopku. Četudi bi se namreč izkazalo za resnično, da je tožena stranka pogodbo sklenila na podlagi napačnih podatkov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka (torej v zmoti), to ne bi pomenilo, da lahko obdrži kar je s pogodbo prejela. V takšnih primerih lahko pride le do razveljavitve pogodbe, v posledici katere mora vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela.

Prav tako je za odločitev v predmetnem sporu irelevantno zakaj tožena stranka ni izpolnjevala prevzete obveznosti obročnega vračila dolga in da je večkrat predlagala odpis dolga. Nesporno je, da takšnemu predlogu ni bilo ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni predložila dokumentacije, na podlagi katere bi ta predlogu lahko ugodila). Samo to pa bi lahko bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku