IZREK
I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
- delno spremeni v točki II/1 ter II/2 tako, da se glasi:
„II. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto zneske ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ob upoštevanju naslednjih bruto zneskov in datumov zapadlosti:
bruto znesek zapadlost
20,85 EUR 9. 12. 2010
43,58 EUR 9. 12. 2010
29,90 EUR 9. 12. 2010
25,35 EUR 9. 12. 2010
30,42 EUR 9. 12. 2010
15,21 EUR 9. 12. 2010
45,63 EUR 9. 12. 2010
10,63 EUR 9. 12. 2010
24,31 EUR 9. 12. 2010
52,38 EUR 9. 12. 2010
37,62 EUR 9. 12. 2010
32,70 EUR 9. 12. 2010
39,90 EUR 9. 12. 2010
29,85 EUR 9. 12. 2010
51,30 EUR 9. 12. 2010
28,50 EUR 9. 12. 2010
35,82 EUR 9. 12. 2010
34,32 EUR 18. 12. 2010
37,73 EUR 18. 1. 2011
42,07 EUR 18. 2. 2011
139,50 EUR 18. 4. 2011
54,09 EUR 18. 5. 2011
34,44 EUR 18. 6. 2011
40,18 EUR 18. 7. 2011
42,07 EUR 18. 8. 2011
49,41 EUR 18. 9. 2011
137,76 EUR 18. 10. 2011
168,28 EUR 18. 11. 2011
138,24 EUR 18. 12. 2011.“
- delno razveljavi v točki II/1 (zavrnilni del) glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za obračun in plačilo višjih zneskov iz naslova plačila nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem delu se pritožba tožnika in pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba (točka I/1 in I/2 in del točke II/1).
III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo.
JEDRO
Za odločitev o plačilu nadur je bistveno, ali je tožnik opravil nadure v skladu z zakonom, ki ureja delo mobilnih delavcev. Če delavec domnevno manipulira s tahografom, mu zaradi tega ni mogoče odvzeti pravice do dokazovanja upravičenosti tožbenega zahtevka z drugimi dokaznimi predlogi, ne glede na to, ali je šlo za manipuliranje v interesu delavca ali pa delodajalca. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotoviti eventualno prikrajšanje pri plači na podlagi podatkov v spisu, ki niso prirejeni.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov III. poglavja ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, o plačilu za delo, zato bi moralo na podlagi teh določb upoštevati, da je dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke v poplavi uničena in da iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo upoštevati v škodo tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 347. člena OZ, pri odločanju o zastaranju zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno je zavrnilo celoten obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti prisojenih mesečnih zneskov plače (za nadurno delo) do plačila glede glavnic, ki so zapadle v plačilo do 9. 12. 2010 (tj. od prisojenih glavnic od decembra 2008 do oktobra 2010, z izjemo za mesec avgust 2009, ker tožnik za ta mesec ni postavil zahtevka). Glede na potek 3 letnega zastaralnega roka so zastarale le zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov (za navedeno obdobje) do 8. 12. 2010, ne pa tudi zakonske zamudne obresti za zadnja 3 leta pred vložitvijo tožbe, tj. za čas od 9. 12. 2010 dalje do plačila. Zamudne obresti so namreč občasne terjatve, ki dospevajo ves čas, dokler traja zamuda, zastarajo pa v 3 letih od zapadlosti vsake posamične dajatve.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.