TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Objektivna odškodninska odgovornost družbenopolitične skupnosti po
180. členu ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in zakon o spremembah in
dopolnitvah ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 39/85) je odgovornost za škodo kot
posledico nasilnih in drugih, v 1. odstavku tega člena navedenih
dejanj. Zato je za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem,
družbenopolitična skupnost odgovorna na tej podlagi samo, če je bilo
to dejanje izvršeno v sklopu katere od navedenih akcij.

Sodišče prve stopnje je po temelju ugodilo tožbenim zahtevkom
tožnikov za povračilo negmotne škode, ki so jo pretrpeli in jo trpijo
zaradi smrti pokojnega .., njih moža in očeta. Obe toženi
stranki je obsodilo na solidarno plačilo odškodnine za
ugotovljeno škodo. Glede temelja odgovornosti toženih strank
je štelo, da je drugi toženec odgovoren za škodo kot
storilec kaznivega dejanja iz 46. člena KZ SRS, s katerim je
bila povzročena škoda in za katero je bilo s pravnomočno
sodbo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je zanj kazensko
odgovoren. Glede prve tožene stranke - SR Slovenije pa je
štelo, da izhaja njena odgovornost za škodo iz 180. člena ZOR, ker bi
morali delavci milice prvemu tožencu preprečiti kaznivo dejanje.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh toženih strank.
Glede drugega toženca je prvostopno sodbo razveljavilo in v tem
obsegu zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožbi prve
tožene stranke pa je ugodilo tako, da je prvostopno sodbo spremenilo
in tožbeni zahtevek proti njej zavrnilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi
zmotne uporabe materialnega prava. V njej so med drugim navedli: Ni
sprejemljivo stališče v izpodbijani sodbi, da je ravnal pokojnik
samoiniciativno. Pravni red občanom nalaga samozaščitno ravnanje.
Ustava vsakemu občanu daje pravico in dolžnost, da varuje svoje in
družbeno premoženje. Pokojnik je s svojim ravnanjem želel zaščititi
zakonitost in družbeni red. Tožena družbenopolitična skupnost zato
mora ščititi žrtev kaznivega dejanja. Na parkirišču so bila še druga
ogrožena vozila in med njimi tudi ambulantna. Oškodovančevo pogumno
ravnanje zato ni bilo pustolovščina. V razmerah, ko so se na
slovenjgraškem območju vrstili vlomi v avtomobile, je bilo
samozaščitno ravnanje občanov neizogibno, če so učinkovito želeli
zaščititi svoje in družbeno premoženje.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo. Med drugim je v razlogih
svoje sodbe navedlo:
Podlago za odškodninsko odgovornost tožene republike je prvostopno
sodišče našlo v 180. členu ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in 39/85). Za
tako uporabo materialnega prava pa v tem primeru ni bilo utemeljene
podlage, kot je to pravilno presodilo pritožbeno sodišče. Že naslov
marginalne rubrike, v katero so uvrščene določbe iz 180. člena ZOR
(6. odsek drugega oddelka ZOR), pove, da so v njej uzakonjeni posebni
primeri odgovornosti. Ena teh posebnih odgovornosti je odgovornost za
škodo od terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij,
kot nosi tudi naslov 180. člen ZOR. Odškodninska odgovornost za škodo
od teh dejanj je odgovornost po načelu vzročnosti. Po splošnih
načelih civilnega prava pa je podlaga objektivne odgovornosti
povečana nevarnost (2. odstavek 154. člena ZOR). Iz tega je treba
izhajati tudi pri presoji obsega obravnavane posebne odgovornosti
tožene republike, ki praviloma sicer odgovarja le za nezakonito ali
nepravilno delo svojih organov, torej krivdno (248. člen Ustave SR
Slovenije).
Družbeno nevarna je sicer vsaka, tudi posamična kriminaliteta. Za
varnost ljudi in premoženja pa so posebno nevarne masovne akcije.
Le-te istočasno ogrožajo večji krog dobrin in so tudi težje
obvladljive. Masovnost gibanja za uresničenje nekega cilja, kot so
nasilna ali teroristična dejanja, javne demonstracije ali
manifestacije, zato pomenijo povečano nevarnost za varnost ljudi ali
premoženja, s katerim lahko pridejo v stik. Posebna odgovornost
družbenopolitične skupnosti na podlagi 180. člena ZOR, na katero je
ta odškodninska odgovornost prevaljena, ker ona zagotavlja javo
varnost v skladu s svojo stvarno pristojnostjo, je tako samo
odgovornost za škodo od navedenih masovnih dejanj, kar sicer iz
zakona tudii jasno izhaja. Odgovornost za škodo od kaznivega dejanja,
ki je - kot v tem primeru - samo eksces posameznika in ni rezultat
sodelovanja v sklopu neke navedene množične aktivnosti, zato
obravnavana posebna odškodninska odgovornost ne zajema. Drugačna
razlaga bi pomenila odgovornost družbene politične skupnosti za vse
škode, povzročene z vsakršnim kaznivim dejanjem tudi izven določenih
primerov, kar pa nedvomno ni bil namen uzakonjenja s 180. členom in
iz teh določb tudi ne izhaja.
Tudi ustavno pravico do sodelovanja v družbeni samozaščiti (228. člen
Ustave SR Slovenije) si revizija razlaga napačno. V pravno urejeni
državi zatiranje kriminalitete ni zasebna stvar posameznika. Javno
varnost zagotavljajo predvsem organi za notranje zadeve, ki so za to
strokovno usposobljeni (1. in 2. člen zakona o notranjih zadevah,
Ur.l. SRS, št. 28/80, ZNZ). Pravice in dolžnosti občanov pri
uresničevanju nalog javne varnosti pa določa zakon. V času škodnega
dogodka je bil to zakon o družbeni samozaščiti, varnostii in
notranjih zadevah (Ur.l. SRS, št. 23/76). Že v uvodnih načelih (2.
člen) je ta zakon določa, da občani uresničujejo pravico in dolžnost
do sodelovanja v družbeni samozaščiti kot del samourpavne dejavnosti
v vseh oblikah povezovanja in združevanja. Torej jo uresničujejo samo
kot organizirano dejavnost s tem, da so bile posamezne organizacijske
oblike v njenem sklopu tudi določene v nadaljnjih zakonskih določbah.
Samo na tak način izvrševanja pravice do sodelovanja v družbeni
samozaščiti se navezuje tudi odškodninska odgovornost
družbenopolitične skupnosti, kot to sedaj tudi izrecno določa zakon o
splošni ljudski obrambi in družbeni zaščiti (Ur.l. SRS, št. 35/82) in
v 26. in 27. členu. Za noben tak primer organizirane dejavnosti
pokojnika pa v tem primeru, kot sta ugotovili sodišči, ni šlo.
Odškodninska odgovornost tožene republike za škodo, ki so jo tožniki
pretrpeli in jo trpijo zaradi smrti pokojnega , pa ne izhaja
niti iz določb 7. in 8. člena ZNZ. V 7. členu tega zakona je
sicer res občanom naložena dolžnost pomoči organom za
notranje zadeve pri preprečevanju in odkrivanju kaznivih
dejanj. Tudi iz tega pa po povedanem ne izhaja pravica do
lastne dejavnosti za preprečevanje in odkrivanje kaznivih
dejanj. Ko izpolnjujejo svoje obveznosti po tej določbi,
občani lahko sicer neposredno sodelujejo pri dejavnostih
organov za notranje zadeve, a le tako, da delujejo po njihovih
navodilih in pod njihovim nadzorstvom. Samo to je zato mogoče
razumeti pod pojmom pomoči, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost
za pri tem pretrpljeno škodo po 8. členu zakona. Tudi za tako
sodelovanje z organi za notranje zadeve pa v tem primeru ni šlo.