TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dr. Alenka Oven:
Zagotovo sem najbolj ponosna na vso prehojeno pot. Imela je vzpone, imela je padce. Upam si trditi, da je bilo več padcev, ampak ob padcih se največ naučimo, tudi o sebi, in to me je najbolj utrdilo na tej poti. Samostojna pot zagotovo ni lahka, je pa odprla mnogo vrat, predvsem moji osebnosti. Naučila me je dati več sebe, večjo samozavest, več izkušenosti, tudi ponižnosti in hvaležnosti do življenja, ki sem jo pridobila v domovih za ostarele in predvsem pri delu z ljudmi, ki umirajo in potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Ponosna sem predvsem na to, da ostajam še vedno tista Alenka, ki je stopila na začetno pot v iskanju in pomoči drugim. Na tej moji samostojni poti, ki je zagotovo težka, je največji ponos ravno hvaležnost ljudi za vsako pomoč, ki jim jo ponudim, to mi je v največje zadoščenje, pa naj bo to strokovna ali preprosto povsem sočutna pomoč. Kot rečeno, moje stranke niso tipične stranke, ki iščejo pravno pomoč, ampak ljudje, ki so v stiski, in ljudje, ki so v zadnji fazi življenja, ter njihovi svojci. Ob hudih stiskah in ob koncu življenja se pokažejo iskrena čustva, ki so vpeta v moje delo, in to je tisto, česar nobena druga služba ne more ponuditi. To me ob koncu dneva najbolj zadovolji.

TFL Glasnik:
Moram reči, da je to najlepši odgovor, kar sem ga do zdaj dobila od kogar koli, ki sem ga vprašala, na kaj je ponosen v svoji karieri. Počaščena sem, da ste to delili z nami. Iz tega, kar ste povedali, bi rekla, da ste ta trenutek v Sloveniji oseba, ki do obisti pozna problematiko dolgotrajne oskrbe.

V slovenski DNK ta pojem pravzaprav počasi šele prihaja. To področje smo celovito poskušali urediti z zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je delno že začel veljati, večina njegovih določb pa nas bo počasi doletela v letu 2025. Mislim, da ga lahko razdelimo na pravice, ki jih prinaša, in hkrati na obveznosti. Pa se dotakniva najprej pravic za oskrbovance v različnih obdobjih. Povejte, kako se zdi to primerno za trenutno stanje slovenske družbe?

Dr. Alenka Oven:
Pojem dolgotrajna oskrba je res nekaj, kar morda šele prihaja v zavest posameznikov. A bi bilo povsem napačno razmišljati, da je dolgotrajna oskrba nekaj, kar se je šele umestilo v slovenski sistem. Skrb za ljudi, ki potrebujejo oskrbo, poznamo prek različnih socialnih sistemov že vrsto let. Dolgotrajna oskrba, skrb za drugega, bivanje v zadnji fazi življenja, trpljenje ... To niso tematike, ki bi nas vsakodnevno zanimale. Tudi pomanjkanje splošnega znanja o zdravstvenih in socialnih pravicah ter ustrezna neinformiranost ob sprejemu novih zakonov med slovensko populacijo ustvarja vtis, kot da nekaj ustvarjamo povsem na novo. Velika težava je tudi v prerazporeditvi vsebinske odgovornosti med različna ministrstva, v veliki razpršenosti zakonodaje in v številnih težavah, ki jih vidim na terenu, ko posameznik potrebuje oskrbo, izvajalci pa ustrezna pojasnila za izvajanje zakonskih določil. Najpogosteje se zgodi, da posameznik potrebuje oskrbo nepričakovano, običajno čez noč. To ustvarja stisko tako posameznikom kot njihovim družinskim članom, denimo še včeraj je bila mama popolnoma zdrava, danes jo je kap in je obnemogla. Ali pa je povsem zdrav fant doživel prometno nesrečo in je po njej nepokreten. Tudi novorojeni otroci so povsem odvisni od oskrbe drugega. Izjemno težke zgodbe dolgotrajne oskrbe so na terenu. Danes žalostno ugotavljam, da ljudje praktično nimajo vstopa v domove za ostarele ali pa je ta otežen. Čakalne vrste so se pojavile tudi tam. Kadrovska stiska je izjemna, večina kadra s tega področja odhaja. Ne samo zato, ker so plače nizke, ampak ker je delo v domovih za ostarele izredno naporno. To je 24-urno delo. Soočenost s stisko tako posameznikov kot svojcev, ki doživljajo, da nekdo, ki jim je blizu, izgublja zunanjo podobo in se poslavlja, pa je še težji vidik dela.

Seveda sprejem novega zakona vedno prinaša optimistično upanje, da bo zakon rešil vse težave in izzive, ki nas pestijo na tem področju. Žal so bila razočaranja še večja, saj so bila tudi pričakovanja ‒ tako izvajalcev kot uporabnikov ‒ zelo visoka. A zavedati se moramo, da gre pri dolgotrajni oskrbi za kompleksen sistem tako zdravstvenega kot socialnega varstva. Ob sprejemu drugega zakona o dolgotrajni oskrbi smo si želeli, da bo popravil anomalije in odprta vprašanja prejšnjega zakona. A tudi ta zakon časovnico uveljavljanja zakona premika naprej. Ocenjujem, da se globalni svet tako hitro spreminja, da tudi premikanje časovnic pri izvajanju zakona na neko daljše časovno obdobje ne rešuje težav, kvečjemu terja že nove rešitve. V letošnjem letu je že začela veljati pravica do oskrbovalca družinskega člana, ki si jo izbere posameznik, ki je umeščen v 4. in 5. kategorijo dolgotrajne oskrbe, najvišji kategoriji oskrbe. Za te posameznike bodo lahko skrbeli njihovi družinski člani, ki pa bodo morali v ta namen bodisi zapustiti trg dela bodisi skleniti delovno razmerje s polovičnimi delovnim časom. Pomembnejše z vidika dolgotrajne oskrbe bo leto 2025. To prinaša nove pravice: 1. julija bo začela veljati pravica do dolgotrajne oskrbe na domu in e-oskrba, 1. decembra pa še pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji in denarnega prejemka ter možnost nadomestne oskrbe v okviru pravice do oskrbovalca družinskega člana. Vmes pa 1. julij prinaša še prispevek za dolgotrajno oskrbo.

TFL Glasnik:
Veliko vprašanj ste odprli, zato pojdiva po vrsti. Morda bi začela s finančnim delom in se vrneva k temu, kako je sistem sploh pripravljen. Nisem prepričana, da je v javnosti zares že dovolj skomunicirano, da nas od 1. julija 2025 čaka dvoodstotno večja obremenitev plač: en odstotek bodo dali delavci od svojega bruta, en odstotek pa delodajalec. To je izjemno velika številka, a po drugi strani se pogovarjamo o razbremenitvi plač. Tukaj sta zdaj v igri dve odstotni točki za vse delodajalce. Ali se sploh zavedamo, kaj to pomeni, ali obstajajo kakšni izračuni in ali je sistem kot tak sploh pripravljen? Kako bodo to zaračunavanje opravljali delodajalci? Kako bo ministrstvo to razporejalo?

Dr. Alenka Oven:
Če se z današnjega dne ozremo v leto 2025, natančneje v julij 2025, ko je predvidena uveljavitev novega prispevka za dolgotrajno oskrbo, se nam zdi to kot nekaj, kar je daleč in nas še ne zadeva. A ljudje morajo biti obveščeni in morajo biti pripravljeni. Velika težava, ki jo sama vidim, saj poznam delo tako v javnem sektorju kot v gospodarstvu, je, da dober in skrben posameznik načrtuje vnaprej. Zaradi globalnih izzivov je tudi marsikateri gospodarstvenik že danes v veliki stiski, ne samo kako pridobivati in ohranjati posle, ampak tudi kako pridobivati in ohranjati delovno silo oziroma zaposlovati ali odpuščati. Slovenska javnost bi morala biti obveščena o tem, kaj vse nas nas čaka prihodnje leto. A obveščenost mora biti ustrezna; ne na način, da prihajajo novi prispevki, ampak z informiranjem posameznikov, zakaj je pomembno, da vplačujemo v socialni sistem, in zakaj nam tak sistem služi. Pojasniti moramo, kakšne bodo pravice iz tega naslova, in predvsem tisto glavno vprašanje, ali nam bodo, če nekaj plačujemo v obliki obveznega socialnega prispevka, te storitve tudi zagotovljene in se ne bo zgodilo podobno kot z zdravstvenim sistemom. Vsaka družina, vsak posameznik se bo v življenju soočil z dolgotrajno oskrbo. To pa pomeni povečane stroške ali celo izgubo dohodka, zato je prav, da smo na to pripravljeni.

Prispevek za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo se bo plačeval od osnove, od katere se plačuje zdravstveni prispevek za zavarovanje za primer bolezni in poškodbe zunaj dela, in od osnove, od katere se plačuje zdravstveni prispevek po predpisih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje, ali drugih predpisih, po katerih se plačuje od dohodkov zavarovanca iz drugega pravnega razmerja, ter iz naslova dejavnosti, ki se opravlja kot postranski poklic. Nosilec zavarovanja ne bo ministrstvo, ampak Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Poleg že omenjenega plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo bo tudi Republika Slovenija iz državnega proračuna zagotavljala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije likvidna sredstva za tekoče financiranje pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in drugih obveznosti, ki se krijejo iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ter za kritje primanjkljaja iz naslova obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, do 190.000.000 evrov na letni ravni. Ali bo to ob strmo naraščajočem deležu oseb, potrebnih oskrbe, dovolj, bo pokazal čas.

TFL Glasnik:
Pri pravicah iz dolgotrajne oskrbe prihajamo še do enega potencialno velikega problema. Posamezniki se bodo odločili, da bodo skrbeli za svoje onemogle, in za to bodo dobili kar velik denarni prispevek, ki bo lahko marsikomu pravzaprav konkurenca, če ima recimo minimalno plačo. To lahko predstavlja tudi velik pritisk na zaposlenost v gospodarstvu in še kje drugje.

Dr. Alenka Oven:
To je tudi moj pomislek. Prav je, da poskrbimo za socialno varnost tistih, ki prevzamejo breme države za skrb za onemoglega svojca v domačem okolju. Kar pa lahko predstavlja tveganje pri neformalni oskrbi, je višina socialne varnosti, ki se bo v primerjavi s plačilom na trgu dela ponudila za delo v domačem okolju. Ljudje, ki imajo trenutno minimalno plačo, bodo zapuščali trg dela z namenom, da v domačem okolju skrbijo za onemoglega starša, ob tem bodo imeli zagotovljeno delno plačilo za izgubljeni dohodek, in sicer v višini 1,2-kratnika minimalne plače v Republiki Sloveniji, ki ga bo obračunaval in izplačeval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Gre za višino plačila, ki jo bodo marsikateri delodajalci v izjemno težki gospodarski situaciji, ki smo ji priča, ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Evropi, težko ponudili. Vendar tu ne gre samo za višino tega prispevka. Gre predvsem za vprašanje, ali bomo ob tem imeli ustrezne mehanizme nadzora izvajanja oskrbe v domačem okolju. Če ne bomo imeli ustreznega nadzora, ali in v kakšnem obsegu ter kako kakovostno izvajajo oskrbo v domačem okolju družinski člani, hkrati pa bomo za te storitve kot država plačevali, potem ne moremo govoriti o kakovostnem sistemu dolgotrajne oskrbe. To so moje velike bojazni na tem področju.

Marsikdo bo rekel, da je skrb v domačem okolju in ob tem zagotovljena socialna varnost izjemno pozitivna zakonska rešitev. Zagotovo je. A razmišljati moramo tudi v smeri, kako bomo posameznikom, ki bodo izvajali oskrbo v domačem okolju, omogočili vrnitev (če sploh) nazaj na trg dela, ko njihov družinski član ne bo več potreboval oskrbe. Če gre za kratko obdobje oskrbe v domačem okolju, potem se lahko posamezniki sorazmerno hitro vrnejo. Če pa bo oskrba trajala daljše časovno obdobje, bo vrnitev na trg dela izjemno težka. Prvič, posamezniki, ki izvajajo oskrbo, se socialno izolirajo. Drugič, tempo delovnega življenja in družbene spremembe so zelo hitri in posamezniki se po odsotnosti težko vključijo na trg dela. In tretjič, česar se morda laiki, ki ne delajo v dolgotrajni oskrbi, ne zavedajo ‒ oskrba v domačem okolju je oskrba, ki traja 24 ur na dan. Z vidika izvajanja je povsem drugače kot v institucionalnem varstvu, kjer se v delovnem okolju ob človeku, ki oskrbo potrebuje, zamenja več ljudi. V domačem okolju pa je družina pogosto prepuščena sama sebi. Skrb prevzemajo najprej zakonci (ki so po navadi tudi sami starejši ali že potrebni oskrbe), potem drugi družinski člani, ki svoje delovne obveznosti in skrb za obnemogle svojce vedno težje usklajujejo. Številne raziskave so pokazale, da se pogosto zgodi, da potrebuje oskrbo tudi tisti, ki oskrbo izvaja. Predvsem so izvajalke dolgotrajne oskrbe ženske, ki se med izvajanjem oskrbe ali po njem pogosto soočijo z zdravstvenim stanjem (hormonske motnje, rakava obolenja, obolenja srca itd.), ki jih namesto nazaj na trg dela potisne v dolgotrajne bolniške odsotnosti ali dolgotrajno brezposelnost. Z mojega vidika: absolutno je treba podpreti ljudi, ki so v domačem okolju in del bremena izvajanja oskrbe prevzamejo namesto države, a na drugi strani je treba imeti v mislih tudi tiste, ki zaradi špekulacije zapuščajo trg dela in tudi zlorabljajo tako sistem kot dostojanstvo tistih, ki oskrbo najbolj potrebujejo.

TFL Glasnik:
Vrniva se na začetek. Torej vemo, da bo treba nekaj plačati. Poglejmo, kaj bomo za to dobili.

Dr. Alenka Oven:
Kot sem že izpostavila, plačevanje socialnih prispevkov ne predstavlja težave, težavo predstavlja nezagotavljanje storitev, ko jih ljudje potrebujejo. Z obveznim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo naj bi se zagotovile pravice do dolgotrajne oskrbe v skladu zakonom, ki sem jih že prej omenila, in sredstva za izvajanje nalog Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi zakona. Zavarovana oseba bo imela iz naslova zavarovanja za dolgotrajno oskrbo poleg pravice do oskrbovalca družinskega člana možnost koriščenja dodatnih pravic, in sicer pravice do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter pravico do storitev e-oskrbe. Ne bo pa plačilo prispevka za dolgotrajno oskrbo pomenilo, da je posameznik oproščen tudi stroška nastanitve in prehrane pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe v instituciji, saj to ni predmet pravic do dolgotrajne oskrbe in se bo še naprej zaračunal po vsakokrat veljavnem ceniku.

TFL Glasnik:
Zakon pravi, da naj bi pravica do dolgotrajne oskrbe na domu veljala od 1. julija, pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji pa od 1. decembra 2025. Kaj lahko človek pričakuje?

Dr. Alenka Oven:
Kot ste izpostavili, se v letu 2025 uveljavlja dolgotrajna oskrba na domu. Gre za tako imenovano nedenarno pravico v okviru sistema dolgotrajne oskrbe, ki se izvaja na domu uporabnika. To pomeni, da uporabnik na svojem lastnem domu prejema tako storitve pomoči pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih kot storitve zdravstvene nege, ki so vezane na osnovna dnevna opravila. Vsak upravičenec, ki bo izbral to obliko dolgotrajne oskrbe, bo upravičen tudi do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti glede na kategorijo, v katero bo uvrščen po ocenjevanju upravičenosti, ter do storitev e-oskrbe.

Ob koncu leta 2025 se bo uveljavila tudi pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji. To pomeni, da uporabnik v instituciji prejema tako storitve pomoči pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih kot storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila. Vsak upravičenec, ki bo izbral to obliko dolgotrajne oskrbe, bo upravičen tudi do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti glede na kategorijo, v katero bo uvrščen po ocenjevanju upravičenosti. Kljub vsemu bo, kot rečeno, storitve namestitve in prehrane uporabnik še vedno dolžan plačevati sam. Ob tem morda še podatek, da bodo posamezniki, ki bodo na dan 1. december 2025 oskrbovanci v domovih za starejše, avtomatično prevedeni v kategorije dolgotrajne oskrbe.

Poleg izpostavljenih pravic ne pozabimo na pravico do denarnega prejemka, ki jo bo mogoče uveljaviti ob koncu leta, torej decembra 2025. Gre za denarno pravico v okviru sistema dolgotrajne oskrbe, na podlagi katere bo lahko uporabnik mesečno prejel določen denarni znesek, odvisen od stopnje kategorije upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, v katero je bil uvrščen. Denarni prejemek je predviden namesto obstoječega dodatka za pomoč in postrežbo ter bo omogočal, da ljudje, ki imajo dobro organizirano pomoč znotraj lastne socialne mreže, to ohranijo in prejmejo denarna sredstva za kritje stroškov oskrbe.

TFL Glasnik:
Vse to so pravice na papirju. Kako bo v praksi? To bodo verjetno podzakonski akti? In teh še ni. Če bo nekdo 1. julija plačal prispevek, ne bo vedel natančno, kaj bo dobil?

Dr. Alenka Oven:
Imate prav. Eno je zakonodaja, drugo je praksa. Področje dolgotrajne oskrbe se je v zadnjih letih izjemno spremenilo. Kadrovskim težavam v zdravstvenem in socialnem sistemu ni videti konca, pričakovanja ljudi pa so utemeljeno visoka. Kako bomo zagotavljali zakonsko določene pravice, ki jih predvideva zakon, je moj velik strah. Dolgotrajna oskrba ni samo neko delovno področje, kjer bomo lahkotno objavili razpise za prosta delovna mesta, ampak gre v prvi vrsti za iskanje ljudi, ki poleg formalnih pogojev premorejo tudi tudi veliko mero čustvene empatije. Kar koli že izpostavljamo, sočutje in skrb za druge se vedno začneta najprej v domačem okolju, nato šele s šolskimi sistemi od vrtca dalje.

Nekaj podzakonskih aktov je zakonodajalec že sprejel. A to, da podrobnejše stvari, vezane na dolgotrajno oskrbo, urejamo v podzakonskih aktih, ni prav. Prvič, sprejem zakona terja daljše časovno obdobje, več usklajevanj med različnimi deležniki ter pogosto večjo usklajenost pri sprejemanju nekaterih odločitev. Drugič, ureditev v zakonu zagotavlja večjo pravno varnost, saj je ni mogoče spreminjati tako hitro. Ne glede na ureditev v zakonskih ali podzakonskih aktih večjo težavo predstavljajo nejasno definirane opredelitve pravic ali storitev, kar lahko v praksi ustvarja zmedo tako tistim, ki oskrbo potrebujejo, kot izvajalcem oskrbe. Zato je ključnega pomena informiranost in prilagoditev zakonodaje potrebam državljanov, da bodo posamezniki v letu 2025 natančno vedeli, kaj pričakovati, in jim bodo zakonsko predvidene pravice tudi zagotovljene. Sicer pa je zakon že danes jasen. Pravico do dolgotrajne oskrbe bo posameznik lahko pridobil le pod pogojem, da bo zavarovan za dolgotrajno oskrbo in bo plačeval prispevke, da bo imel stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji in bo umeščen v eno od petih kategorij dolgotrajne oskrbe.

TFL Glasnik:
To naj bi urejal podzakonski akt?

Dr. Alenka Oven:
To ureja zakon, nekatere druge vsebinske podrobnosti iz zakona pa so prepuščene ureditvam v podzakonskih aktih. 

TFL Glasnik:
Če sva zelo konkretni, od podzakonskih aktov pričakujemo, da bodo recimo v neki tabeli definirali te situacije. Kdaj lahko pričakujemo to storitev?

Dr. Alenka Oven:
V praksi je povsem nemogoče predvideti vse situacije, ki bodo nastale na področju dolgotrajne oskrbe. Zato to področje ne more ostati togo, ampak se mora prilagajati potrebam ljudi. Ali in kako visoko med prioritetami bomo umeščali dolgotrajno oskrbo, je stvar politik. Sami vidimo, da so prioritete pri stanovanjih za mlade, davčnih reformah itd. A ljudje upravičeno pričakujejo rešitve na področju dolgotrajne oskrbe, saj tudi podatki o naraščajočem deležu ljudi, ki bodo potrebovali oskrbo, niso zanemarljivi. O sistemsko urejenem področju dolgotrajne oskrbe se pogovarjamo že vrsto let. Menim, da gre za področje, ki s katerim smo preveč odlašali, pritisk na državo, da uredi področje, pa je vse večji. Poznam sisteme dolgotrajne oskrbe tudi v tujini in mislim, da se ne zavedamo pritiska, ki ga ustvarja staranje prebivalstva. To ne pomeni le bremena za zdravstveni in pokojninski sistem, ampak starajoče se prebivalstvo predstavlja veliko težavo tudi trgu dela, gospodarstvu, šolstvu, kulturi … Soočeni z demografskimi spremembami imamo bumerang efekt na vseh področjih. Če se lotimo samo problematike mladih, denimo stanovanjske problematike, to pomeni, da moramo razporediti ali pridobiti dodatna finančna sredstva. Ta pa najlažje vzamemo starejši populaciji, za katero neupravičeno in povsem pavšalno družba meni, da ničesar več ne potrebuje in je le še breme družbi. Vendar je zdrava družba zdrava toliko, kot je zdrav posameznik, ki v njej biva.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Alenka Oven:
Dolgotrajno oskrbo vedno povezujemo le s starostjo, zato nanjo kot družba gledamo preveč negativno. Starost ni nekaj, česar bi se morali bati ali sramovati. Bolj bi bilo potrebno zavedanje vsakega posameznika, da odvisnost od oskrbe drugega lahko nastopi v kateri koli fazi življenja, in zato na mestu vprašanje, kako zdravo se staram. Dlje ko bomo zdravi, bolj ko bomo skrbeli zase in nekaj naredili zase, ne samo na telesnem, ampak tudi duševnem področju, dlje časa bomo samostojni in na trgu dela. Optimističen pogled na svet ne glede na starostno obdobje in zdravo staranje naj bo zato prioriteta vsakega posameznika.