TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji in nato še na Madžarskem, obe državi zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, da je podano namero kasneje umaknil, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati, za ponovno vložitev prošnje pa se je odločil, ker naj bi bilo v Sloveniji bolje kot na Madžarskem. Dejstva, ki jih ugotavlja tožena stranka, po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III). Po presoji sodišča je izkazano, da tožnik v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je državi zapustil pred koncem postopka.

V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči.