TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 264/2014-5 z dne 17. 11. 2014, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-68/2007/18 (1312-16) z dne 3. 7. 2014, ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 347,70 EUR (tristo sedeminštirideset evrov in sedemdeset centov) v 15 (petnajstih) dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 je v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev.

Zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem dejansko življenje, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedenih uredb kot podzakonskih predpisov sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.

Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da odločitev upravnega organa ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so bile podlaga za izdajo obsodilne sodbe v kazenski zadevi. Vendar pa se te ugotovitve nanašajo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni pa ovire, da upravni organ ne bi mogel samostojno in drugače ugotoviti dejanskih okoliščin, od katerih ni odvisna odločitev kazenskega sodišča o obstoji kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti storilca.