TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklepi sodišča prve stopnje z dne 8. 12. 2020, 24. 10. 2019, 3. 2. 2020, 31. 3. 2020, 30. 9. 2020, 9. 10. 2020 in 22. 10 2020 potrdijo.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je glede na utrjeno sodno prakso treba pristopati restriktivno. Le če je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, jo lahko sodišče zavaruje z izdajo začasne odredbe. Predstavlja izjemno sredstvo, sodišče pa jo izda le, če je to resnično nujno, saj bi brez nje otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Ogroženost predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Toženka ogroženosti otrok, ki bi utemeljevala spremembo odločitve z dne 8. 11. 2019, s katero so bili otroci začasno zaupani v varstvo in vzgojo očetu, ni izkazala.

Toženka je kot bistveno spremenjeno okoliščino, ki naj bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, navajala željo otrok. Ti si želijo biti z njo in vrnitve v svoje prejšnje okolje; k babici, v prejšnjo šolo in k tamkajšnjim prijateljem. Vendar pa tudi močna želja otrok sama po sebi ne izkazuje njihove ogroženosti in ne more biti razlog za spremembo začasne odredbe. Spoštovanje otrokove volje še ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z njo. Otrok ima pravico, da se svobodno izraža o vseh zadevah v zvezi z njim. Tehtnost takšnega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Ni mogoče prezreti, da so otroci stari šele šest oz. devet let ter da ima visoko konflikten odnos med staršema lahko pomemben vpliv na njihovo zmožnost presojanja in razumevanja kompleksnosti okoliščin.

Pravico do naravnega oz. zakonitega sodnika zagotavlja drugi odstavek 23. člena Ustave. V zadevi lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Določba 158. člena Sodnega reda dopušča, da se zaradi daljše sodnikove odsotnosti ali preobremenjenosti njegove že dodeljene zadeve (lahko) dodelijo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oz. pravnem področju po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov. Odločitev sprejme predsednik sodišča. Poleg citirane določbe se pri predodeljevanju zadev upoštevata tudi določbi 155. in šestega odstavka 156. člena Sodnega reda. Slednji odkazuje na letni razpored sodnikov, s katerim se določijo pravila za dodeljevanje zadev. Določba 155. člena Sodnega reda pa nalaga predsedniku sodišča skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov. V odredbi z dne 18. 4. 2019 so bili izpostavljeni kriteriji ustrezno upoštevani. Datum 16. 4. 2019 predstavlja presečni datum; v odredbi je naveden zato, ker je bil tega dne pripravljen obrazložen predlog vodje oddelka za družinsko sodstvo o predodelitvi zadev. Ključ, ki ga za predodelitev zadev vsebuje odredba z dne 18. 4. 2019, zagotavlja, da v zadevi sodi naravni sodnik, saj vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije. Narejen je v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, s čimer je bila zagotovljena zahtevana naključnost pri določanju razpravljajočega sodnika. V odredbi je izražen namen, da se izenači število zadev na posameznega sodnika na oddelku za družinsko sodstvo, kjer sodi tudi razpravljajoča sodnica. S tem je bila zagotovljena enakomernejša obremenjenost sodnikov, ki ima podlago v 155. členu Sodnega reda; strankam oz. udeležencem družinskih postopkov pa je bilo v skladu z 22. členom Ustave RS zagotovljeno (boljše) enako varstvo pravic strank.

V pritožbi zoper več sklepov, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bila izpostavljena sodničina povezava s tožnikom in eno od prič, ki naj bi bila znanca sodničinega brata. Ta naj bi se izkazovala v sodelovanju na poslovnem področju ter s prijateljstvom na družbenem omrežju Facebook. Do navedenega se je predsednik sodišča v izpodbijanih sklepih ustrezno opredelil. Institut izločitve, urejen v določbah 70. do 75. člena ZPP, je namenjen uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja. Sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). V izpodbijanih sklepih, s katerimi je bila zavrnjena toženkina zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, je bil upoštevan t. i. objektivno subjektivni test. Tega je sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice pri presoji vprašanj obstoja odklonitvenih razlogov. Presoja je bila opravljena ob upoštevanju kriterija, ali so podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti. Sodnica odločno zanika vsakršno osebno povezanost s tožnikom in kakršnokoli znanstvo s pričo. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku iz sklepa z dne 30. 9. 2020, da odklonitveni razlog iz 70. člena ZPP ni podan. Udeležbe sodničinega brata in tožnika na istih poslovnih dogodkih ter vključenost v isto društvo še ni mogoče opredeliti kot drugo okoliščino, ki vzbuja dvom o sodničini nepristranskosti. Tega ne potrjuje niti „prijateljstvo“ med sodničinim bratom in tožnikom na družbenem omrežju Facebook. Toženkine navedbe o znanstvu med tožnikom in sodnico so povsem posplošene in neizkazane ter ne vzbujajo nikakršnega dvoma v kredibilnost sodničnine izjave. Toženkina predstavljena trditvena podlaga pa tudi ne krni t. i. videza nepristranskosti sojenja.

Dogajanje na naroku 17. 10. 2019 izkazuje predvsem toženkino nestrinjanje s procesnim vodstvom razpravljajoče sodnice, nikakor pa ne gre za dejanja, ki bi kazala na obstoj odklonitvenega razloga iz 70. člena ZPP. Vodstvo glavne obravnave je v skladu z določbo 298. člena ZPP v rokah predsednika senata. Nesledenje predlogom strank glede samega poteka postopka še ne more biti izkaz pristranskosti. V družinskopravnih zadevah ima sodišče v primerjavi s preostalimi „rednimi“ postopki bistveno aktivnejšo vlogo. To izhaja že iz 27. poglavja ZPP, kjer so bili urejeni postopki v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki. V ZNP-1, po katerem sedaj sodišča obravnavajo družinska razmerja, pa je še posebej poudarjeno preiskovalno načelo. Sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, ki jih niso predlagali. Dolžnost materialno procesnega vodstva je v teh postopkih bistveno bolj poudarjena. Določba 16. člena DZ napotuje na medsebojno sodelovanje in usklajeno delovanje vseh, ki pri svojem delu posegajo na področje nalog DZ. V tej luči je treba presojati sodničino komunikacijo z različnimi institucijami.

Napačen pravni pouk, posredovanje nepopolnih predlogov za izdajo začasne odredbe ter dokazov izvedencem na zgoščenki ne kažejo, da bi sodnica dajala kateri od strank prednost pri procesnem postopanju. Dvoma ne vzbuja niti telefonski pogovor s tožnikom, katerega vsebino je sodnica razumno pojasnila.

Okoliščina, da se sodnik med sojenjem ali v odločbi negativno izrazi o stranki, še ne zadošča za sklep o njegovi subjektivni pristranskosti. O toženki in njeni materi sodnica ni izrekala vrednostnih sodb, ampak le opozarjala na neustreznost njunih ravnanj. Navedeno tako ne izkazuje sodničinega sovraštva do toženke in njene mame.

V sklepu z dne 9. 10. 2020 so pojasnjene okoliščine v zvezi z vročanjem sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 pravdnima strankama in CSD. Pojasnilo je razumno in prepričljivo, nanaša pa se na procesno ravnanje sodnice. Pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, da bi bilo zadrževanje odločitve sklepa namerno, ter pritrjuje ugotovitvam, da gre zgolj za domneve in subjektivno interpretacijo toženke. Kazenske ovadbe, ki naj bi jo predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil zoper toženko za kaznivo dejanje po prvem odstavku 286. člena KZ-1, prijave toženkine nekdanje pooblaščenke na Odvetniško zbornico Slovenije ter kazenske ovadbe zoper sodnico pa same po sebi še ni mogoče opredeliti kot drug tehten razlog, zaradi katerega bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranost sodnice. Takega razloga tudi ne predstavlja zatrjevana ogorčenost javnosti, ki naj ne bi več verjela, da sodnica sodi pošteno. O tem se je izreklo že Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Poudarjeno je bilo, da javnost vseh upoštevnih okoliščin konkretnega zadeve ne pozna in jih zaradi tajnosti postopka tudi ne more in ne sme poznati. Zato je javno mnenje odvisno od nepopolnih informacij. Sodnica tudi ni kršila tajnosti postopka, saj o zadevi, še manj o izvršilnih dejanjih – v nasprotju s toženko – javnosti ni obveščala.