TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep v 1. in 2. točki izreka odpravi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Čeprav sodišče sicer načeloma pritrjuje tožbeni tezi, da pomešane poslovne in zasebne korespondence ob nasprotovanju zaposlenih ni mogoče z objektivno gotovostjo ločiti, ne da bi se poseglo v njihovo zasebnost, pa hkrati ocenjuje, da je bilo zahtevo Urada mogoče izpolniti tudi tako, da se v zasebnost delavcev sploh ne bi poseglo. Tožeča stranka bi to lahko storila z naročilom svojim delavcem, naj selekcijo opravijo sami, njej pa predajo korespondenco, ki ni zasebna. To bi jim smela naložiti, saj ni videti, da bi ji ti to smeli odreči. V odgovoru na zahtevo za predložitev dokumnetacije bi torej tožeča stranka morala konkretno opisati, kakšen je bil rezultat pregleda - navesti, koliko elektronskih sporočil je bilo poslanih in koliko jih je bilo prejetih od spornih gospodarskih družb, kateri delavci so bili pri tem udeleženi in koliko sporočil je bilo zasebnih oziroma takih, da delavci zanje trdijo, da so bila zasebna. Ostala sporočila bi delavci morali izročiti tožnici, ta pa Uradu.

Odgovor tožeče stranke, da so ji delavci sporočili, da svojih elektronskih sporočil ne arhivirajo, je komajda zadosten. Malo je namreč verjetno, da ne bi niti tožeča stranka niti njeni delavci hranili elektronske poslovne dokumentacije lastne družbe oziroma da bi jo sproti brisali. Kljub temu pa izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitev, ki bi kazale na to, da odgovor tožeče stranke ne ustreza resničnemu stanju ali da je bila zahtevana elektronska dokumentacija kadarkoli po prvem pozivu za njeno izročitev morda izbrisana.