TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za ugotavljanje parcelne meje, kadar med strankami o njej ni
soglasja, je vedno pristojno sodišče in ne upravni organ. To velja
tudi za primer, ko se ugotavlja meja zemljišča v splošni rabi.
Zemljišče v splošni rabi ne more preiti iz družbene lastnine na
nobeni pravni podlagi. Zato v mejnem sporu, kadar gre za meje
zemljišč v splošni rabi, ni mogoče v celoti uporabiti pravnih pravil
za ugotavljanje meje po prejšnjem zakonu o nepravdnem postopku. Mejo
je v takem primeru mogoče določiti samo po močnejši pravici, pri
čemer se meja parcele v splošni rabi ne more spremeniti v njeno
škodo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za ureditev meje med
parcelami, ki so last predlagateljice in parcelami, ki so družbena
lastnina v splošni rabi. Zavzelo je stališče, da je mogoče
ugotavljati mejo med parcelami v družbeni lastnini in parcelami, na
katerih ima kdo lastninsko pravico samo po katastrskih podatkih. To
določa 14. člen Navodil za ugotavljanje in zamejničenje posestnih mej
parcel (Uradni list SRS, št. 2/76). V takih primerih meje ni mogoče
ugotavljati v sodnem postopku.
Višje sodišče je zavrnilo pritožbo predlagateljice in potrdilo sklep
sodišča prve stopnje. Sklep je obrazložilo s tem, da glede na določbo
29. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lastninske
pravice na stvari v družbeni lastnini ni mogoče priposestvovati. Zato
postopek za določitev meje med parcelami v zasebni lasti in javnim
dobrom ne spada v sodno, temveč v upravno pristojnost. Predlog je
treba vložiti pri upravnem organu občine, pristojnem za finance.
Proti obema sklepoma je vložil javni tožilec SR Slovenije zahtevo za
varstvo zakonitosti.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevi ugodilo in razveljavilo
izpodbijana sklepa.
V razlogih je navedlo: Razmejitev med upravno in sodno pristojnostjo
v postopku za ugotavljanje parcelnih mej je določena v zakonu o
zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/84 - v nadaljnjem
zakon). Zakon kot primarno določa upravno pristojnost: meja med
parcelama različnih lastnikov oziroma različnih uporabnikov se
ugotavlja v mejnem ugotovitvenem postopku, ki ga vodi občinski
geodetski organ. Ta postopek se izvede, kadar se med lastniki oziroma
uporabniki doseže soglasje glede posestne meje parcele. Če soglasja
ni, se meja ugotavlja v sodnem postopku (11., 14. in 15. člen
zakona). Kriterij za določitev upravne ali sodne pristojnosti je
torej soglasje mejašev glede posestne meje parcele, ne pa vrsta
parcele, način njene uporabe, lastninsko stanje ali karkoli drugega.
Noben predpis ne določa izjeme od navedenih določb o pristojnosti za
primer, ko se določa meja med zemljiščem v splošni rabi in drugim
zemljiščem. Zato je napačno stališče sodišča prve in druge stopnje,
da je v tej zadevi podana upravna pristojnost, saj je očitno, da med
strankami ni soglasja glede meje, razen tega pa je Geodetska uprava
Skupščine občine ... z odločbo z dne 19.10.1979, št.: 7/10-13/77
zavrnila predlog za prenos posestne meje v naravo med istimi
parcelami sklicujoč se na 33. člen zakona, ki določa, kdaj je tak
prenos mogoče opraviti izven sodnega postopka. Napotek sodišča druge
stopnje, naj stranke vodijo postopek pred upravnim organom,
pristojnim za finance, nima zakonite podlage. Za ugotavljanje
parcelne meje, kadar med strankami o njej ni soglasja je vedno
pristojno sodišče in ne upravni organ. To velja tudi za primer, ko se
ugotavlja meja zemljišča v splošni rabi.
Ni utemeljeno sklicevanje na določbo 29. člena zakona o temeljnih
lastninskopravnih razmerjih v zvezi s pristojnostjo. Ta določba, po
kateri se ne more priposestvovati lastninska pravica na stvari, ki je
družbena lastnina, ne ureja pristojnosti, je pa pomembna kot podlaga
za dokazovanje močnejše pravice v postopku za ugotavljanje meje.
Ne glede na to, ali se ugotavlja meja v upravnem ali sodnem postopku,
pa je v primeru, ko gre za mejo z zemljiščem v splošni rabi, treba
upoštevati predpise, ki določajo pravni režim teh zemljišč. Po
določbi 248. člena zakona o združenem delu dobrin v splošni rabi ni
mogoče odtujiti iz družbene lastnine; po določbi 3. člena zakona o
prometu z nepremičninami niso v prometu nepremičnine v splošni rabi;
po 29. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih se
lastninska pravica ne more priposestvovati na stvari, ki je družbena
lastnina; po 3. členu zakona o cestah so ceste izven pravnega prometa
in po 12. členu istega zakona občinske skupščine za javne poti
uredijo uporabo, vzdrževanje in druga razmerja primerno načelom tega
zakona. Iz vseh teh določb izhaja, da zemljišče v splošni rabi ne
more preiti iz družbene lastnine na nobeni pravni podlagi, niti s
pravnim poslom, niti s priposestvovanjem. Zato v mejnem sporu, kadar
gre za mejo zemljišč v splošni rabi, ni mogoče v celoti uporabiti
pravnih pravil za ugotavljanje meje po prejšnjem zakonu o nepravdnem
postopku. Ni mogoče ugotavljati meje po zadnji mirni posesti, niti ne
po pravični oceni sodišča. Mejo je mogoče določiti samo po močnejši
pravici, kar pomeni, da je treba s pomočjo prenosa katastrskih
podatkov v naravo ugotoviti obseg parcele v splošni rabi, pri čemer
se meje te parcele ne morejo spremeniti v njeno škodo, ker je
družbena lastnina na tej parceli vedno močnejša pravica od vsake
druge pravice, ki bi jo kdorkoli zatrjeval, bodisi na podlagi
priposestvovanja, bodisi na podlagi pravnega posla. Pri tem je treba
opozoriti, da ne gre za ugotavljanje katastrske meje tako, kot je v
mejnem ugotovitvenem postopku, ampak je prenos te meje v naravo le
nujna metoda za ugotovitev obsega parcele, za katero velja družbena
lastnina kot močnejša pravica. Po drugi strani pa je treba močnejšo
pravico ugotavljati tudi tedaj, ko se izkaže, da javna pot v naravi
poteka izven katastrskih meja zemljišča v splošni rabi. V takem
primeru se lahko močnejša pravica družbene lastnine dokazuje tako na
podlagi 268. člena zakona o združenem delu, ki določa, kdaj postane
nepremičnina družbeno sredstvo brez pravne podlage: kot tudi na
podlagi predpisov zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o
gradnji na tujem zemljišču in na vsakršni drugi podlagi, zaradi
katere lahko preide nepremičnina v družbeno lastnino.