TFL Vsebine / TFLGlasnik

Opravljanje odvetniške ali druge pravne prakse, npr. v gospodarstvu, javni upravi ali nevladnih organizacijah, je za študenta prava zagotovo lahko koristna obštudijska dejavnost. Toda čas fakultetnega študija ni in ne sme biti v večji meri namenjen pridobivanju praktičnih izkušenj preko zaposlitev v odvetniških pisarnah in drugod. Opravljanje takšne prakse je dobrodošla dopolnitev študija, če gre npr. za nekajtedensko delo ali pa za delo v času študijskih počitnic. Nikakor pa ni dobro, če študent zaradi pridobivanja tovrstnih praktičnih izkušenj dlje časa ne obiskuje fakultetnih predavanj ali ne opravlja redno drugih študijskih dejavnosti oziroma obveznosti.

Čas študija je in mora biti predvsem čas študija. Pravni poklic pride na vrsto po končanem študiju. Študenti, ki si zelo želijo prakse, so lahko ob tem brez skrbi, kajti pravni poklic, ki ga bodo pozneje opravljali, lahko traja več desetletij. Ločnica med pravnim študijem in pravnim poklicem pa vsekakor ni neka namišljena kaprica profesorjev ali koga drugega, temveč izraz premišljenega in pomembnega spoznanja, da je pred vstopom v pravni poklic treba nujno pridobiti tudi določena temeljna teoretična in širša znanja o pravu in družbi.

Pravna fakulteta seveda ne sme poučevati zgolj teorije, temveč mora študente na različne načine seznanjati tudi s pravno prakso. Law in books (učbeniško in zakonsko pravo) ter law in action (sodna in druga pravna praksa) morata biti v ustreznem sorazmerju že v okviru pedagoškega procesa (predavanja, seminarji in vaje), seveda pa tudi pri različnih obštudijskih dejavnostih, kot so študijske ekskurzije, pravne klinike in študentska pravna tekmovanja (moot courts ipd.). Pomembno je torej, da študenti s pomočjo učiteljev pravne pojme in pravne institute obravnavajo tako skozi teoretično (konceptualno in sistemsko) perspektivo, kot tudi s pomočjo primerov in uveljavljenih standardov iz sodne, upravne, gospodarske in druge pravne prakse. Pri zagotavljanju ravnovesja med pravo mero teorije in prakse lahko pomagajo tudi gostujoči predavatelji, na eni strani profesorji in drugi intelektualci, na drugi strani pa sodniki, odvetniki, tožilci ter pravniki z drugih področij pravne prakse. Toda ob vsem tem je ključno, da pravna fakulteta prvenstveno ostaja prostor za akademsko dejavnost, tj. za študij v vseh njegovih razsežnostih. Pri tem je za študenta prav tako pomemben tudi socialni (družabni) vidik vključenosti v akademsko skupnost, ki mu nudi raznovrstno in koristno interakcijo s pedagogi in študijskimi kolegi. To pripomore k njegovi boljši informiranosti in zato tudi k večji uspešnosti pri študiju, omogoča pa mu tudi vzpostavljanje koristnih stikov z bodočimi kolegicami in kolegi pravniki. Študent v času študija nikakor ne sme zamuditi te priložnosti.

Ena izmed bistvenih lastnosti (pravnega) študija je, da je to čas individualnega in kolektivnega premišljevanja, preizpraševanja, poglabljanja v študijsko snov ter širjenja pravnih in življenjskih obzorij. Pozneje, ko pravniki delujejo v svojih poklicih, za vse to preprosto nimajo več dovolj časa, saj morajo – neredko pod časovnim, psihološkim in drugačnim pritiskom – vsakodnevno sestavljati številne pravne akte, iskati odgovore na praktična pravna vprašanja, sprejemati pravne odločitve ter opravljati druga pravna opravila. Ob tem je precejšen del poklicnega udejstvovanja pravnika povezan tudi z izzivi ustvarjanja družine, reševanjem stanovanjskih vprašanj in še z marsičem drugim, tako da mu preprosto zmanjkuje časa in energije, da bi se v pravo kot takšno temeljiteje poglabljal, da bi intenzivneje širil svoja pravna obzorja, se učil še dodatne tuje jezike, se dodatno strokovno izobraževal itd. Seveda je danes sprotno in dodatno pravno izobraževanje (strokovni tečaji, konference ipd.) sestavni del vsakega pravnega poklica, toda zaradi vsakodnevnih naporov na delovnem mestu ter omenjenih življenjskih izzivov se zaposleni pravnik mnogo težje intenzivno poglablja v pravna vprašanja ter širi svoje znanje na način, kot je to lahko počel v času fakultetnega študija.

Pravni študij je torej izjemno pomembno obdobje priprave na pravniški poklic. Seveda po končanem študiju posameznik še marsičesa praktičnega ne zna. Toda to je normalno in mora biti tudi pričakovano. Bistvo znanja, ki ga študent prinese s fakultete namreč ni v tem, da bo znal takoj pisati pravilnike, tožbe ali sodbe, pač pa, da se bo znal tega razmeroma hitro priučiti ter nato vse to tudi obvladati in po potrebi nadgrajevati. Ko sem leta 1991 postal sekretar ustavne komisije, sem imel zadrego pri pisanju prvega zapisnika seje tega delovnega telesa takratne slovenske skupščine. Pravzaprav mi je ta zapisnik v večji meri spisala kar strokovna sodelavka z nižjo izobrazbo od mene, ki pa je tam delala že dlje časa in imela zato več izkušenj. Toda ko sem enkrat videl, kako to gre, sem z lahkoto sam napisal vse naslednje zapisnike. Podobno je bilo tudi z drugimi pravnimi zadevami. Enkrat pač mora biti prvič in takrat se človek uči s pomočjo drugih. A če se je pred tem prebil skozi kakovosten fakultetni pravni študij, se je sposoben hitro učiti in naučiti ter se znajti tudi pred novimi izzivi. Prav slednje je lastnost vsakogar, ki je skozi študij pridobil širino in globino razumevanja prava ter tudi družbe, njenih institucij in podsistemov. Marsikdo, tudi nepravnik, se je sposoben skozi prakso priučiti določenih rutinskih pravnih opravil. Toda le dobro (fakultetno) izobražen pravnik je sposoben najti prave rešitve v primerih, ko rutina odpove, ko se pojavijo nove okoliščine ali višja sila, ki terjajo kompleksno razumevanje in ovrednotenje situacije ter ustvarjalni pristop pri njenem reševanju.

Diplomanti pravnih fakultet, ki opravljajo pripravništva oziroma so zaposleni šele kratek čas, so večkrat tarča neukih ali celo nedobronamernih posameznikov, ki jih skušajo zaradi njihovih začetnih težav osmešiti ali celo ponižati. Gre za primere, ko pravni pripravnik še ne zna spisati osnutka odločbe, pritožbe ali zapisnika in postane tarča komentarjev. Kot npr.: »Ja kaj so vas pa sploh naučili na fakulteti, če ne znate napisati niti tega zapisnika ali odločbe?« Takšne in podobne opazke so pogosto izraz nerazumevanja procesa izobraževanja in izgrajevanja poklicnega pravnika, tu in tam pa tudi privoščljivosti kakega posameznika, ki bodisi ne mara novinca ali pa na splošno ni naklonjen pravnikom. Velika večina pravnikov začetnikov že kmalu, ko osvoji vse te praktične zadeve, strokovno doseže ali celo preseže takšne komentatorje. Seveda pa so žal tudi diplomirani pravniki, ki zaradi svojih podpovprečnih pravnih znanj in sposobnosti pravnemu poklicu niso v čast in je zato kritika, ki je naslovljena nanje, povsem utemeljena.

Za konec naj ponovim, da je pridobivanje odvetniške in druge pravne prakse v času fakultetnega študija lahko zelo koristno, toda le, če ne gre na račun kakovostnega pravnega učenja. Na pravni fakulteti pridobljeno znanje o pravu je izhodišče in temelj pravnega poslanstva, ki se pozneje dograjuje skozi pravno prakso. Pomembno je, da to razumejo tudi vsi delodajalci, ki zaposlujejo študente. Njihova družbena odgovornost terja, da tem študentom pomagajo oziroma jih opozarjajo, da ne smejo zanemarjati študija. Na drugi strani pa smo fakultetni učitelji odgovorni za to, da ob ustreznem vključevanju pravne prakse v študijski proces spodbujamo študente k obštudijskim dejavnostim ter v tem okviru tudi k občasnemu opravljanju študentskega dela v odvetniških pisarnah, javni upravi, gospodarskih družbah, civilnodružbenih organizacijah in drugod, seveda spet le v obsegu, ki nima škodljivih vplivov na njihovo temeljno študijsko dejavnost. Le na takšen uravnotežen in sodelovalen način lahko študentom oziroma bodočim pravnikom vsi skupaj resnično pomagamo pri njihovem strokovnem razvoju ter hkrati vzpostavljamo in ohranjamo konstruktivno vez med teoretičnimi in praktičnimi vidiki pravnega izobraževanja.