TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišč druge in prve stopnje glede odločb tožene stranke z dne 21. 11. 2014 in 4. 2. 2015.

II. Reviziji se delno ugodi tako, da se razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje, v kolikor se nanašata na odločitev glede zakonitosti odločb tožene stranke z dne 3. 7. 2014 in 6. 1. 2015. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Sicer se revizija zavrne.

Sodišči nižjih stopenj sicer pravilno izhajata iz tega, da tožena stranka ne more ustaviti izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj, vendar to ne velja za ustavitev izplačevanja za vnaprej. Odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine v prihodnje. Če je upravičenec v času odločanja tožene stranke o morebitni neupravičenosti že izplačanih pokojninskih ali invalidskih prejemkov, ki so mu bili pod določenimi pogoji priznani za nedoločen čas, te tedaj še prejemal in tožena stranka ugotovi, da se je dejansko stanje po izdaji odločbe o priznanju pravice spremenilo tako, da upravičenec ni bil več upravičen do predhodno priznane pravice, mora o ustavitvi izplačevanja prejemkov za vnaprej izdati odločbo.

Če nastane novo dejstvo, ki pri priznanju pravice do časovno nedoločenega izplačevanja lahko spremeni sklep o pravni posledici, potem je to dejstvo podlaga za novo upravno odločanje (126. člen ZUP). Novo dejstvo, ki ni obstajalo v času odločanja o pravici, po naravi stvari ni moglo biti zajeto v okviru tedanjega pravno relevantnega dejanskega stanja (časovna meja pravnomočnosti).

Zaradi možnosti izdaje odločbe o ugotoviti preplačila po 194. členu ZPIZ-2, ki se nanaša na preteklo obdobje izplačevanja na podlagi določene pravice in v kateri mora tožena stranka zavzeti obrazloženo stališče o neobstoju te pravice zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin, za izdajo posebnih odločb o ugotovitvi neobstoja same pravice ali pravice do izplačevanja za nazaj ni pravne podlage. Z vidika odločbe o ugotovitvi preplačila tudi ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, saj ne gre za veljavno odločbo o pravnem temelju, ki bi toženo stranko zavezovala pri odločbi o ugotovitvi preplačila. Tožena stranka mora pravni temelj o neobstoju pravice samostojno ugotoviti v postopku izdaje odločbe o preplačilu.