TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kot sodnica izjemno podpiram mirno reševanje sporov. Sodniška služba nam nalaga reševanje sporov. Pri tem pa sodniki ne smemo pozabiti, da smo tu zaradi strank (in ne obratno). Na področjih, kjer je razpolaganje z zahtevki v rokah strank, si moramo ves čas prizadevati za tak način rešitve spora, ki bo za stranke najboljši. In sodna odločba ni nujno najboljša rešitev za stranke. Tipičen primer so sosedski spori, kjer bo sodna odločba verjetno še poslabšala odnose in pravnomočna sodba niti tisti stranki, ki bo v postopku uspela, ne bo prinesla miru in sožitja. Podobno je z razmerji med sorodniki, ki se velikokrat zapletejo pri dedovanju, da ne omenjam družinskih postopkov. Na gospodarskem področju sicer praviloma ni takih osebnih odnosov, so pa poslovni odnosi, nadaljnje skupno poslovanje, dolgoročni interesi gospodarskih subjektov in podobno. Da niti ne omenjam tveganj, povezanih z izvršitvijo pravnomočnih odločb, kjer inovativnost dolžnikov vedno znova preseneča.

Za mirno reševanje sporov je sodišču pridružena mediacija v Sloveniji izjemnega pomena. Gre za uspešen in priznan model, ko mediacija poteka na sodišču v okviru sodnega postopka. Kot taka je dostopna praktično vsem, kajti stroški tega postopka so za stranke v primerjavi s siceršnjimi stroški postopka, ki jih nosijo, zanemarljivi. Sodišču pridružena mediacija se lahko razume tudi kot nadstandardna storitev, ki jo sodišča nudijo v civilnih in gospodarskih zadevah ter s pomočjo katere lahko stranke spor rešijo hitro, z bistveno manjšimi stroški in celovito, tj. s tako rešitvijo, ki jo bodo same sprejele in v nadaljnjih odnosih tudi spoštovale.

Drži pa, da število zadev v programih sodišču pridružene mediacije, od njihovih začetkov pred več kot 20 leti, upada.² Menim, da je to v prvi vrsti povezano z upadanjem pripada zadev na sodišča. Kajti pozitiven odnos do mediacij in mirnega reševanja sporov se je z leti pri odvetnikih, sodnikih in strankah, vsaj po mojih izkušnjah iz sodne dvorane, le krepil. Pri tem je prav sodišču pridružena mediacija tista, ki je največ pripomogla h kulturi mirnega reševanja sporov. Obenem je navedeno prineslo tudi več možnosti poravnavanja neposredno pred sodnikom, zlasti v okviru poravnalnega (zdaj pripravljalnega) naroka. S tem seveda ni nič narobe. Z vidika strank je namreč bistveno, da imajo med sodnim postopkom možnost za sklenitev sodne poravnave, pri čemer tudi procesni zakon sodišču nalaga, da mora stranke na to možnost opozarjati in jim pomagati, da se poravnajo (tretji odstavek 306. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Vendar pa so te okoliščine botrovale opozorilom, da je treba razmisliti o dodatnih učinkovitih spodbudah za mediacije oziroma izkoristiti možnosti, ki so nam že na voljo.³

Ena od takih možnosti, ki nam je na voljo že vse od uveljavitve ZARSS leta 2009, so informativni naroki o mediaciji. K odločitvi o začetku sistematičnega izvajanja informativnih narokov v fazi triaže na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani sta odločilno prispevali dve okoliščini:

1. že omenjena opozorila v strokovni javnosti o neizvajanju ZARSS in
2. neobvladovanje pripada gospodarskih zadev iz preteklega leta, kar vodi v povečevanje števila nerešenih zadev in podaljševanje časa trajanja postopkov (to je potem povezano z odhodi sodnikov in konstantnim zmanjševanjem števila sodnikov na oddelku, ob vedno večji zahtevnosti in obsežnosti zadev).

Čeprav se strankam ponudi mediacija, in to v vseh zadevah,⁴ ki niso že predhodno procesno rešene (na primer s sklepom o ustavitvi postopka ali zavrženju tožbe, sodbo na podlagi pripoznave ali odpovedi, zamudno sodbo), je število zadev, v katerih sta obe stranki podali soglasje za mediacijo na podlagi predhodnega pisnega povabila, relativno majhno.

Izvajanje informativnih narokov o mediaciji po 18. členu ZARSS sicer po mojem mnenju ni obligatorno. Prvi odstavek tega člena namreč pravi, da sme sodišče v primeru, če stranke sodišču ne predlagajo napotitve v postopek alternativnega reševanja spora, kadarkoli med sodnim postopkom zahtevati, da se stranke osebno udeležijo informativnega naroka o mediaciji. Opisane okoliščine (neobvladovanje pripada gospodarskih zadev, kar na dolgi rok vodi v podaljševanje časa reševanja zadev, predvsem časa do razpisa pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo) pa so take, da je izvajanje informativnih narokov smiselno in koristno. Del zadev, in ravno po zaslugi sodišču pridružene mediacije vedno večji del, se zaključi na miren način, s sodno poravnavo. V interesu strank pa je, da je ta izvedena čim prej oziroma v čim bolj zgodnji fazi postopka. Če stranke ne podajo soglasja za mediacijo, se prvič pogovarjajo praviloma šele na pripravljalnem (prej poravnalnem) naroku. Vmes pa teče čas, ko lahko strankam nastajajo dodatni stroški (pripravljalne vloge odvetnikov) in škoda. Redke so namreč zadeve, v katerih se stranke v tej fazi postopka, tj. po vložitvi tožbe in pred razpisom pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, pogovarjajo in si prizadevajo spor rešiti na miren način. Dejstvo, da je sprožen sodni postopek, namreč med strankama praviloma še poglobi spor in nerazumevanje. Poleg tega ni nujno, da bo imel sodnik na pripravljalnem (prej poravnalnem) naroku posebna poravnalna znanja, voljo in čas, da bi stranke dosegle soglasje o mirni rešitvi spora. Zato je verjetnost, da bo zadeva uspešno rešena, večja, če se stranke napoti na mediacijo.

Informativni narok je tako vmesna stopnja v času po začetku teka pravde (pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki – 189. člen ZPP) ter pred razpisom pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo. Izvajanje informativnih narokov je še zlasti smotrno na sodiščih oziroma področjih, kjer zaradi velikega števila zadev ni takoj po prejemu odgovora na tožbo razpisan pripravljalni narok. V takih okoliščinah informativni narok ne podaljšuje postopka.⁵

Odločitev o tem, v katerih zadevah se bo razpisal informativni narok, je odvisna od presoje sodnika in na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani smo začeli poskusno izvajati mediacije v zadevah v triaži, tj. v splošnih gospodarskih sporih. V sporih majhne vrednosti se izvajajo le v zadevah, kjer stranke zahtevajo razpis naroka ali je iz spisa razvidno, da so v razmerju med strankama sporna dejstva, ali je iz drugih razlogov spis primeren za mediacijo. Informativni naroki se ne izvajajo v primeru, če sta bili stranki že napoteni na mediacijo na podlagi soglasja strank, pa se je zaključila neuspešno. Izvedeni informativni naroki so pokazali, da ni smotrno izvajati informativnih narokov v zadevah, kjer je ena stranka že obrazloženo odklonila soglasje za mediacijo. V praksi se je izkazalo, da tudi na informativnem naroku pri tem vztraja. Posebna dilema nastane pri sporih v zvezi s COVL, kjer je tožena stranka po odstopu zadeve v pravdo pasivna (na primer ne odgovori na dopolnitev tožbe). Najprej smo informativne naroke razpisovali tudi v teh zadevah, a je tožena stranka praviloma še naprej ostala pasivna (ni prišla na informativni narok). Za nasprotno stranko je bil v teh primerih informativni narok, kljub dobremu namenu sodišča, le še dodatno breme (zlasti stroški za prihod njenega pooblaščenca na informativni narok). Zato smo sedaj v takih primerih zadržani.

Navedeni primeri potrjujejo pravilnost odločitve, da sodišče ne bo v vseh zadevah razpisalo informativnega naroka, ampak le po predhodni presoji, da je mediacija glede na siceršnjo prognozo spora primerna. Zato je dobrodošlo, da pooblaščenci – odvetniki – sodišču tudi sami predlagajo razpis informativnega naroka. Izjemno sem bila presenečena, ko smo že kakšna dva tedna po začetku izvajanja informativnih narokov v posameznih zadevah prejeli predloge odvetnikov, naj sodišče razpiše informativni narok o mediaciji. Menim, da je tak pristop pravilen in da bo spodbudil izvajanje informativnih narokov o mediaciji tudi na drugih sodiščih in drugih področjih. V mislih imam zlasti pravdne in družinske zadeve ter številne vrste nepravdnih postopkov (na primer ureditev meje, delitev solastnine) in zapuščinske zadeve.

Praktična uporaba pravil 18. člena ZARSS

Pravna podlaga za izvajanja informativnih narokov o mediaciji je 18. člen ZARSS, v skladu s katerim sme sodišče kadarkoli med sodnim postopkom zahtevati, da se stranke osebno udeležijo informativnega naroka o mediaciji.

Zakon določa, da datum in uro informativnega naroka sodišče določi po predhodni uskladitvi s strankami (drugi odstavek 18. člena). Vendar na podlagi izkušenj iz mediacij, kjer je predhodna uskladitev mediacijskega srečanja pravilo, vemo, da je to usklajevanje precej zamudno. Ne glede na to, ali informativne naroke vodi sodnik ali strokovni sodelavec, je treba upoštevati, da to opravlja poleg svojega siceršnjega vodenja zadev. Izhodišče pa je, da naj ne mediacija ne informativni naroki o mediaciji (ki služijo večanju števila napotitev na mediacijo) ne podaljšujejo postopkov. Bistvo mediacij je ravno v tem, da se postopek reši hitreje; in četudi mediacija ni uspešna, ne podaljšuje postopka. Zato na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani informativne naroke o mediaciji trenutno izvajamo tako, da datum in uro informativnega naroka določi sodišče in strankam ter pooblaščencem pošlje vabilo za določen termin. Poleg vabila strankam in pooblaščencem pa v posebnem dopisu napišemo, da naj, če se informativnega naroka o mediaciji iz upravičenih razlogov ne morejo udeležiti, o tem pravočasno, po elektronski pošti, sodišče obvestijo. Pravilo drugega odstavka 18. člena ZARSS izvajamo tako, da upoštevamo prošnje za preložitev, katerih posredovanje na sodišče je poenostavljeno (elektronska pošta).

V tretjem odstavku 18. člena ZARSS je zapisana zahteva, da se vabilo na informativni narok strankam vroči osebno. Na začetku izvajanja informativnih narokov o mediaciji smo poskusno vabila vročali po elektronski pošti, s prošnjo za potrditev prejema. Na tak način je vabilo hitreje doseglo naslovnike, saj je odpadel čas vročanja pošte in čas, ko sodno pisanje čaka na pošti za dvig pošiljke (15 dni). Ker se informativni naroki o mediaciji izvajajo takrat, ko so že opravljena pripravljalna dejanja v triaži (predhodni preizkus tožbe, vročanje tožbe v odgovor, ponujanje mediacij, prejem odgovora na tožbo in vročanje nasprotni stranki), morajo biti izvedeni v čim krajšem času, da ne podaljšujejo postopka. Vendar se je v praksi izkazalo, da naslovniki le redko potrdijo prejem vabila, potem pa na informativni narok pridejo ali pa ne. To je bila pravzaprav edina negativna izkušnja informativnih narokov v prvem mesecu njihovega izvajanja. Zato se vabila na informativni narok zdaj pošiljajo tako, kot določa zakon, po pošti z osebnim vročanjem. Pri tem upamo, da bo kmalu vzpostavljeno elektronsko vročanje v skladu z določbami ZPP in da bodo navedene težave odpadle.

Po določbi četrtega odstavka 18. člena ZARSS se o informativnem naroku, ki ga vodi sodnik ali strokovni sodelavec, vodi zapisnik. Za praktično izvajanje informativnih narokov je pomembna pravna podlaga, v skladu s katero lahko naroke vodi strokovni sodelavec, in to sam, brez sodnikove prisotnosti. Na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani sem izvajanje informativnih narokov začela sama, kot sodnica, zdaj pa se na tem področju uvaja strokovna sodelavka. Ker gre za zadeve v triaži, bo vodenje informativnih narokov v prihodnje moralo preiti na strokovne sodelavce, čeprav ima sodnikovo vodenje verjetno precej večjo težo, že zaradi sodniške avtoritete, praviloma pa tudi zaradi več izkušenj. Zato se zavzemam za to, da informativne naroke vodi (tudi) sodnik. V primeru večjega števila zadev (zlasti ko gre za dodeljevanje vseh zadev v fazi triaže enemu sodniku) pa bo zelo dobrodošla pravna podlaga, v skladu s katero lahko naroke izvaja tudi strokovni sodelavec. Pri tem je pomembno, da ima sodnik ali strokovni sodelavec pozitiven odnos do mediacij in znanja o mediacijah. Idealno je, da ima opravljena izobraževanja za mediatorja. Na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani to za zdaj zagotavljamo.

Ker gre pri informativnem naroku za narok pred sodiščem, se o njem vodi zapisnik, kar zakon (morda brez potrebe) izrecno določa. To seveda pomeni, da je obvezna tudi prisotnost sodnega zapisnikarja. Še dobro, da ni predpisana vsebina zapisnika. Kajti sama vsebine pogovorov o mediaciji ne dajem v zapisnik. V zapisniku so tako zgolj procesne izjave strank (na primer soglasje za mediacijo) in sklepi (na primer sklep o napotitvi na mediacijo na podlagi soglasja strank). Morda sem pri tem pod vplivom svojega mediatorskega dela, vendar menim, da so pogovori o tem, ali bi bila v konkretnem sporu primerna mediacija, in (velikokrat tudi) o možnostih za sklenitev sodne poravnave tako blizu mediacijam in poravnavanju, da mora zanje veljati enak režim (ne)javnosti. Poleg tega v tem primeru ne gre za glavno obravnavo, ki je po prvem odstavku 293. člena ZPP javna. Čeprav zakon izrecno ne določa, da je javnost na informativnem naroku o mediaciji izključena, menim, da je prav, da informativni naroki niso javni. Na informativni narok so vabljene stranke (za pravne osebe njihovi zakoniti zastopniki) in pooblaščenci. Ni pa nobene ovire za to, da so s soglasjem strank prisotne tudi druge osebe, ki so za vodenje ali celo rešitev spora pomembne.

Edina sankcija za neudeležbo na informativnem naroku o mediaciji je stroškovna. Peti odstavek 18. člena ZARSS določa, da če pravilno vabljena stranka na informativni narok ne pride in ne izkaže upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, mora nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka, na kar mora sodišče stranko opozoriti v vabilu na narok. Ne stranke ne sodišče si ne želimo uporabe tega instrumenta, saj izdaja stroškovnega sklepa nujno pomeni dejanski zastoj v postopku (izdelava sklepa, vročanje, pritožba itd.). Zato tudi na tem mestu stranke in njihove odvetnike naprošam, da v primeru, če se informativnega naroka ne morejo udeležiti, o tem sodišče pravočasno obvestijo. Sodišče se mora v primeru prošenj za preklic in preložitev naroka, glede na določbo drugega odstavka 18. člena ZARSS, strankam bolj prilagajati, kot to velja pri siceršnjih narokih za glavno obravnavo.

In morda še ena malenkost: ker gre za narok pred sodnikom (enako velja za strokovnega sodelavca na sodišču) in ker informativni narok ni mediacija, na tem naroku sodniki in odvetniki nosimo togo. Zanimivo, koliko odvetnikov je v prvih tednih izvajanja informativnih narokov prišlo brez toge ...

Vsebina informativnega naroka

Informativni narok za mediacijo je pogovor, v katerem sodnik in stranki skupaj pretehtajo, ali bi bila mediacija v konkretnem primeru zadovoljiv način vodenja njunega spora. Pri tem je bistveno, da sodnik predstavi razloge, zakaj je po njegovem mnenju v konkretnem primeru mediacija primerna, in stranki spodbudi k podaji soglasja za mediacijo. Od okoliščin primera je odvisno, v kolikšnem obsegu mora sodnik predstaviti značilnosti mediacije. Vsekakor pa mora izpostaviti koristi mirne rešitve konkretnega spora (prihranek stroškov, časa, stresa in energije), glede na dotedanje navedbe v spisu (kaj vse je sporno, negotovost izida sodnega postopka).

Predstavitev kratke diagnoze spora, ki jo mora sodnik napraviti že ob odločitvi za razpis informativnega naroka o mediaciji, v praksi veliko pripomore k odločitvi strank za mediacijo. Menim, da je to bistvo informativnega naroka. To je tisto, kar pri strankah, ki predhodno na podlagi pisnega povabila k mediaciji niso podale soglasja, pretehta, da na informativnem naroku soglašajo z mediacijo. Nekatere gospodarske spore, kjer je manj osebnih interesov in stisk, pa lahko stranki hitro rešita tudi sami.⁶ Informativni narok o mediaciji je v tem primeru stik med strankama, da se začneta pogovarjati. Ker je interes strank in sodišča rešitev zadeve s sodno poravnavo, ni ovire, da ne bi stranki sklenili sodne poravnave že na informativnem naroku. Če čas informativnega naroka tega ne dopušča, lahko stranki pogajanja nadaljujeta sami (praviloma prek odvetnikov) in nato sodišču posredujeta vsebino doseženega soglasja kot pisni predlog sodne poravnave po četrtem odstavku 307. člena ZPP.

Obvezna napotitev na mediacijo

Opravljen informativni narok o mediaciji je predpostavka, da lahko sodišče stranke obvezno napoti na mediacijo, in sicer na podlagi 19. člena ZARSS. Kot sodnica, ki izvaja informativne naroke o mediaciji, se do zdaj še nisem odločila za obvezno napotitev strank na mediacijo. Kot mediatorka si ne predstavljam, da bi lahko bila uspešna mediacija, v kateri ena od strank enostavno ne želi sodelovati. Mediacija namreč temelji ravno na pogovoru in sodelovanju, popuščanju in kompromisu ter skupnem iskanju rešitve, ki jo morata stranki na koncu sprejeti sami. Ker si brez soglasja vseh strank tega ne morem predstavljati, je to prvi od razlogov, zaradi katerih po do zdaj izvedenih informativnih narokih o mediaciji na našem sodišču sklepi o obvezni napotitvi na mediacijo niso bili izdani. Drugi razlog je v tem, da lahko stranka zoper sklep o napotitvi na mediacijo vloži ugovor, na podlagi katerega mora sodišče sklep o napotitvi na mediacijo razveljaviti. To bi pomenilo le dodatno obremenitev sodišča in dejanski zastoj v postopku (izdaja sklepa o obvezni napotitvi, vročanje, ugovor, izdaja sklepa o razveljavitvi, vročanje). Enako velja za izdajo sklepa, s katerim lahko stranki, ki očitno nerazumno zavrne napotitev na mediacijo, ne glede na uspeh v sodnem postopku, sodišče na predlog nasprotne stranke naloži, da tej stranki povrne vse njene stroške, ki so bili potrebni za sodni postopek in so nastali od očitno nerazumne zavrnitve napotitve na mediacijo dalje, ali del teh stroškov (peti odstavek 19. člena ZARSS).

Namesto izdaje teh sklepov (sklep o obvezni napotitvi na mediacijo, sklep o razveljavitvi tega sklepa in sklep o povračilu stroškov zaradi očitno nerazumne zavrnitve napotitve na mediacijo) je v praksi veliko bolje, da sodnik na informativnem naroku predstavi okoliščine, ki bi se sicer upoštevale pri odločanju o tem, ali je bila zavrnitev napotitve na mediacijo očitno nerazumna po šestem odstavku 19. člena ZARSS (narava spora, odločilna dejstva v sporu, dejstvo, da sta stranki predhodno poskušali mirno rešiti spor s pogajanji, višina stroškov, ki bi nastali v mediaciji, verjetnost, da bi trimesečna prekinitev postopka zaradi mediacije lahko vplivala na izid pravde, verjetnost, da bi mediacija lahko uspešno končala spor). Nato odločitev o mediaciji prepusti presoji strank, kar se vnese tudi v zapisnik. Vsaka stranka torej mora izjaviti, ali z mediacijo soglaša ali ne. To je pomembna razlika v primerjavi s pisnim ponujanjem mediacije, kjer imamo na področju gospodarskih zadev relativno malo pozitivnih soglasij za mediacijo, a tudi relativno malo izrecnih zavrnitev mediacije. Na informativnem naroku pa vztrajam, da stranka o tem poda izjavo, in to gre kot procesna izjava v zapisnik informativnega naroka. Dejstvo, da so na informativnih narokih dosežena soglasja za mediacijo, čeprav so bile stranke k temu že predhodno pisno pozvane, kaže, da je za stranko bistveno lažje biti enostavno tiho (brez odgovora na ponudbo za mediacijo), kot pa po predhodni ustni razpravi v navzočnosti sodnika in nasprotne stranke izjaviti, da z mediacijo ne soglaša. Bistvena dodana vrednost informativnih narokov je omenjena razprava, ki jo vodi sodnik (zato potrebuje kratko pripravo na narok, v smislu poznavanja spisa, in mora imeti vsaj nekatera znanja o mediacijah oziroma izkušnje z mirnim reševanjem sporov). Bistvena razlika v primerjavi s predhodnim pisnim ponujanjem mediacije pa zahteva, da stranka ne more biti enostavno tiho, ampak mora odkrito izjaviti, ali z mediacijo soglaša ali ne. Zato so lahko informativni naroki učinkovita dodatna spodbuda za povečanje števila mediacij in za večje število na miren način rešenih zadev.

Uspešnost doslej izvedenih informativnih narokov

Uspešnost izvajanja informativnih narokov o mediaciji v triaži gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v prvih dveh mesecih letošnjega leta (januar in februar 2023) kažejo naslednji podatki:

• 40 razpisanih informativnih narokov: 29 izvedenih in 11 preklicanih,
• na izvedenih narokih o mediaciji je bilo v 7 primerih doseženo soglasje strank za mediacijo in so bili spisi odstopljeni v mediacijo, v 4 zadevah so bile že na informativnem naroku sklenjene sodne poravnave. Več zadev pa je bilo takih, da sta stranki na informativnem naroku začeli pogovore o mirni rešitvi spora.

Stranke in pooblaščenci so razpis informativnega naroka sprejeli zelo pozitivno. Prejeli smo tudi prve prošnje strank za razpis informativnega naroka o mediaciji. Ocenjujem, da je tudi število doseženih soglasij in napotitev na mediacijo (7 zadev od skupno 40 razpisanih informativnih narokov ali 17,5 odstotka) kaže na velik uspeh, še posebej ker je šlo za kompleksne zadeve. V 10 odstotkih razpisanih zadev je bila na informativnem naroku o mediaciji sklenjena sodna poravnava, še več pa začetih pogovorov za mirno rešitev spora. Četudi gre morda za »začetniško srečo«, je to izjemen uspeh. To potrjujejo tudi statistični podatki o številu v triaži gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani zaključenih Pg-zadev v prvih dveh mesecih letošnjega leta, ki je (ob sicer nekoliko večjem pripadu) bistveno višje kot lani.⁷ Tudi število vseh izdanih sklepov o prekinitvi postopka in napotitvi na mediacijo (na podlagi pisnega soglasja strank in po izvedenem informativnem naroku) je v prvih dveh mesecih letošnjega leta višje kot lani, in sicer 42, medtem ko je bilo v istem obdobju lani takih napotitev zgolj 25. Večje število sklepov o napotitvi na mediacijo je sicer le delno povezano z informativnimi naroki, kljub temu pa ta delež ni zanemarljiv. Prvi podatki kažejo, da bi bilo s pomočjo informativnih narokov o mediaciji število mediacij mogoče povečati za 20 odstotkov.⁸

Razlika med razpisanimi in izvedenimi naroki kaže število preklicanih narokov, pri čemer so razlogi 7 Po statističnih podatkih vpisnika PUND na dan 28. februarja 2023 je bilo v obdobju od 1. januarja 2022 do 28. februarja 2022 v triaži gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani odčrtanih 73 Pg-zadev, v enakem obdobju letos pa 99 Pg-zadev. ⁸ Od 1. januarja 2023 do 28. februarja 2023 je bilo v Pg-zadevah na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani izdanih 35 sklepov o napotitvi na mediacijo po pisnih soglasjih strank in dodatno 7 (tj. 20 odstotkov) po izvedbi informativnih narokov. različni (prošnje za preložitev naroka, umik tožbe, obe stranki podata soglasje za mediacijo, stranka mediacijo izrecno odkloni), posledično so različna tudi nadaljnja procesna dejanja. Poleg uspešnih narokov v smislu napotitve na mediacijo ali sklenjene sodne poravnave imamo številne primere, ko na informativnem naroku stranke vzpostavijo stik in se začnejo pogovarjati, nato pa dogovarjanje nadaljujejo same in v primeru doseženega soglasja sodišču pozneje predlagajo sklenitev sodne poravnave. Tako so dejanski pozitivni učinki informativnih narokov bistveno večji, kot kaže zgolj število napotitev na mediacijo. Kot običajno, tudi v tem primeru statistični podatki ne povedo vsega. Predvsem pa je pomembno, da so stranke in odvetniki razpis informativnih narokov o mediaciji sprejeli zelo pozitivno.

Sklep

Izvajanje informativnih narokov o mediaciji zahteva nekaj priprav, nekaj izkušenj (priporočljivo tudi mediatorskih) in veliko pozitivne energije. To seveda najprej velja za sodnika (ali strokovnega sodelavca), ki jih vodi, nato pa tudi za odvetnika, ki je varuh strankinih interesov.

Odvetniki so to v (sicer kratki) praksi na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani že izkazali.

---

¹ Betetto, N.: Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico, Odvetnik, št. 5 (108) – zima 2022, str. 26.

² Podatki o številu zadev, v katerih sta obe stranki podali soglasje za mediacijo (in so bile na tej podlagi odstopljene v mediacijo), na vseh sodiščih v Sloveniji: leto 2017 – 2960 zadev, leto 2018 – 2818 zadev, leto 2019 – 2787 zadev, leto 2020 – 2437 zadev in leto 2021 – 2418 zadev. Vir: Letna poročila o učinkovitosti in uspešnosti sodišč, Vrhovno sodišče RS.

³ Zalar, A.: 20 let mediacije v Sloveniji – sodba o sodišču pridruženi mediaciji: ali smo našli boljšo pot reševanja sporov?, Odvetnik št. 3 (106) – poletje 2022, str. 36; Betetto, N., naved. delo.

⁴ Razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno (prvi odstavek 15. člena ZARSS).

⁵ Na sodiščih oziroma področjih, kjer lahko sodnik takoj po prejemu odgovora na tožbo razpiše pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, razpis posebnega informativnega naroka morda ni smotrn, ker bi se čas podaljšal in sodnika dodatno obremenilo (dvakratne priprave na narok). Lahko pa se vsebina informativnega naroka prenese v del pripravljalnega naroka, ki je namenjen poskusu mirne rešitve spora.

⁶ Tako tudi Machteld Pel: Napotitev na mediacijo, Kako do učinkovitega predloga za mediacijo, praktični vodnik, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 54.

⁷ Po statističnih podatkih vpisnika PUND na dan 28. februarja 2023 je bilo v obdobju od 1. januarja 2022 do 28. februarja 2022 v triaži gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani odčrtanih 73 Pg-zadev, v enakem obdobju letos pa 99 Pg-zadev.

⁸ Od 1. januarja 2023 do 28. februarja 2023 je bilo v Pg-zadevah na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani izdanih 35 sklepov o napotitvi na mediacijo po pisnih soglasjih strank in dodatno 7 (tj. 20 odstotkov) po izvedbi informativnih narokov.