TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. O stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih je mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev.

Standard zahteve po obširnosti obrazložitve je za sodišče višje stopnje nižji kot za sodišča nižje stopnje. Obveznost obrazložitve sodbe namreč po eni strani izhaja iz pravice do izjave, po drugi strani pa je tudi v funkciji pravice do pravnega sredstva po 25.

členu Ustave; več kot dvostopenjskega sojenja pa ta ustavna pravica ne zagotavlja.

Sodišče, ki uporabi kot dokaz listino, ki ni bila prebrana na glavni obravnavi, prekrši načelo ustnosti postopka, ne pa načelo neposrednosti.

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih lahko ima za posledico odškodninsko odgovornost - samo zase za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika.