TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

- v III. točki izreka znesek 16.648, 81 EUR nadomesti z zneskom 16.562,44 EUR;

- v IV. točki izreka, v vseh alinejah navedeni zneski 446,67 EUR, nadomestijo z zneski 446,27 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti treba upoštevati invalidnino. Pritožnica ne soglaša s postopkom določanja te odškodnine. Meni, da bi morala biti ugotovljena kapitalizirana vrednost prejete invalidnine in odšteta od prisojene odškodnine za to obliko škode. Že sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso, ki predvideva upoštevanje prejete invalidnine kot ene od okoliščin, ki vpliva na višino odškodnine in določitev odškodnine po prostem preudarku. Tak način upoštevanja invalidnine je v sodni praksi uveljavljen, medtem ko matematični izračun, za kakršnega se zavzema pritožba, sodna praksa zavrača kot nesprejemljiv. Invalidnina je namreč zgolj ena od okoliščin, ki jo je treba upoštevati pri določitvi odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato matematični izračun z upoštevanjem njene višine v kapitaliziranem znesku ne bi privedel do pravične odškodnine.

Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi o pomoči in negi, ki jo je tožniku nudila žena, vse do stabilizacije njegovega zdravstvenega stanja, zaključka zdravljenja in še po tem; najprej v večjem obsegu, kasneje je potreboval manj pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo. Obdobje do zaključka zdravljenja (stabilizacije zdravstvenega stanja) je v sodni praksi obravnavano kot obdobje, po zaključku katerega tožnik lahko uveljavlja škodo, med drugim tudi materialno škodo zaradi potrebne pomoči in postrežbe. Takrat je ta škoda določljiva, kar je pogoj za njeno uveljavljanje. Ker ni okoliščin, ki bi kazale na njeno zapadlost v krajšem časovnem obdobju, bi bilo njeno drobljenje na krajša časovna obdobja preveč togo in neživljenjsko. V praksi ustaljeno stališče, da je ta vrsta škode v denarnem znesku določljiva ob stabilizaciji oškodovančevega zdravstvenega stanja, je ustrezen kompromis med varstvom interesov dolžnika (tožene stranke), saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov oškodovanca (tožnika), ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Ker je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano decembra 2017, se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 24. 5. 2019 še ni iztekel.

Tudi škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaradi delovne nesreče prejemal 100 % nadomestilo plače in je razlika – med dohodkom, ki ga je tožnik prejel in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo – posledica prikrajšanja zaradi odsotnosti dodatkov za dežurstva, nadure in nočno delo. Šteti je zato treba, da se je tožnik s škodo seznanil oz. imel možnost, da se z njo seznani, šele ob zaključku zdravljenja. Tedaj je lahko ugotovil (predvidel) njeno višino. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (december 2017) do vložitve tožbe (24. 5. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da za uveljavljanje socialnih prispevkov, ki se izplačujejo iz bruto plače, tožnik ni aktivno legitimiran in da tožena stranka za plačilo ni zavezana. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ). Vprašanje izplačila akontacije dohodnine, ki jo mora izplačevalec odškodnine odvesti zaradi plačila davščin, z gornjim vprašanjem ni povezano. Tožena stranka je akontacijo dohodnine dolžna odvesti od višine odškodnine, prisojene zaradi izgubljenega dohodka.

Renta je povračilo za škodo, ki oškodovancu nastane zaradi izgube zaslužka v zvezi s popolno ali delno nemožnostjo za delo, povečanimi potrebami, spremenjenimi možnostmi za razvoj in napredovanje (drugi odstavek 174. člena OZ). Gre za bodočo škodo, medtem ko je v prvem odstavku 174. člena OZ vsebovana materialna podlaga za povrnitev že nastale škode. Tožnik je rento, v višini 446,27 EUR mesečno, uveljavljal v vlogi z dne 27. 3. 2020 za čas od 14. 9. 2019 dalje, ko je začel prejemati invalidsko pokojnino, in sicer kot razliko med prejšnjimi dohodki (neto plačo) in invalidsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je višino rente (446,27 EUR) ugotovilo kot razliko med neto plačo, ki jo je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom, in odmerjeno invalidsko pokojnino, in sicer za obdobje od 14. 9. 2019 dalje. Ker pri uveljavljanju izgube na zaslužku tožnik prikrajšanja za to obdobje ni uveljavljal, ne gre za podvajanje zahtevka za materialno prikrajšanje zaradi manjših dohodkov; sicer pa pritožnica tega niti ne zatrjuje. Z vidika tožene stranke zato ni pomembno, da je izguba na dohodku za čas od 14. 9. 2019 do 27. 3. 2020 opredeljena kot renta in ne kot izguba (škoda) zaradi manjših dohodkov. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenemu očitku, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da je kapitaliziralo do odločanja zapadle obroke rente. Celoten znesek, ki ga je sodišče prisodilo, je tožnik uveljavljal v zahtevku iz vloge z dne 27. 3. 2020. Pri obravnavi obrestnega dela rentnega zahtevka je upoštevano, da je bil rentni zahtevek uveljavljen šele z vlogo z dne 27. 3. 2020 in se zato pred tem zapadla terjatev (2.821,06 EUR) obrestuje šele od 27. 3. 2020 dalje.