TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne v delu, ki zadeva ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. v zavarovanje denarne terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 ter izbris zastavne pravice.

II. Reviziji se ugodi v delu, ki zadeva ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. v zavarovanje navedene denarne terjatve ter izbris zastavne pravice. V tem delu se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka ima terjatev zoper glavnega dolžnika, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (stečajni postopek A). V zavarovanje te terjatve je bila na nepremičnem premoženju glavnega dolžnika ustanovljena hipoteka. Glavni dolžnik je še pred začetkom stečajnega postopka zastavljeno nepremično premoženje prenesel na drugo osebo, nad katero se je pozneje začel postopek osebnega stečaja (stečajni postopek B). Tožena stranka v stečajnem postopku B uveljavlja ločitveno pravico na nepremičninah, obremenjenih s hipoteko. Stečajni dolžnik, ki je v postopku osebnega stečaja (stečajni postopek B), ni osebni dolžnik tožene stranke, saj z njo ni v nobenem obligacijsko-pravnem razmerju. Tožena stranka ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice v stečajnem postopku B, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je stečajni dolžnik v stečajnem postopku B zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke, ne zadošča za polno poplačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika.

Obstoj zgolj ločitvene pravice v korist tožene stranke v stečajnem postopku B ne nasprotuje načelu akcesornosti, saj je ta podana med terjatvijo tožene stranke zoper glavnega dolžnika kot glavno pravico, prijavljeno v stečajnem postopku A, in ločitveno pravico na nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika kot stransko pravico, prijavljeno v stečajnem postopku B.