TFL Vsebine / TFLGlasnik

Franci Gerbec:
Zanimivo, pa ne tako enostavno vprašanje. Po mojem prepričanju sem lahko najbolj ponosen na to, da sem se vedno, kjerkoli sem bil, trudil, da bi bil na strani pravice in resnice. In da bi, karkoli sem že delal, bilo moje delo zaznamovano s pravičnostjo - ne samo s tem, kar je prav, ampak tudi, kar je pravično. To je še posebej pomembno, ko gre za konfliktne situacije. Socialne, recimo, v podjetjih. Ko sem bil v gospodarstvu, so mi pogosto rekli delavci: »Tovariš Gerbec, na kateri strani pa ste vi? Na naši strani ali na strani direktorja?« Odgovoril sem, da sem na strani pravice in resnice. Se pravi, da ne morem biti samo v službi enega ali drugega, res pa je, da je včasih to konflikten položaj, ker si na sredi med nasprotujočimi si interesi. Upam, da sem to obdržal, kot pravi stari latinski izrek: da je pravo veščina dobrih in pravičnih. Poskušal sem se vsaj približevati temu idealu.

TFL Glasnik:
Dejstvo je, da ste eden od doajenov organizacij slovenskih pravnikov.

Franci Gerbec:
Res je. Zdaj je še zelo malo živih tistih, ki so v preteklosti v pomembni meri vplivali na mojo poklicno kariero in tudi kariero v pravniški organizaciji. Žal so že pokojni taki doajeni slovenskega pravništva in začetniki organiziranega delovanja pravnikov po drugi svetovni vojni, kot je bil Jožko Žiberna, ki je bil dolgoletni tajnik Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije, potem Peter Juren, ki je bil skupaj z Žibernom začetnik Dnevov slovenskih pravnikov. Govorimo o obdobju pred 50 leti. Od leta 1977 vsako leto organiziramo Dneve slovenskih pravnikov, takrat sem bil prvič udeležen v tem delu. Tako bo v kratkem 50 let, kar sem aktivno vključen v organizacijo tega dogodka kot nekega osrednjega dogodka slovenskih pravnikov. In še bi lahko našteval. Med njimi je bila tudi Vida Šibenik, žal prav tako že pokojna. Sem zelo ponosen, da sem lahko sodeloval z njimi. Ker, kot mi je nekoč rekel Peter Juren: »Ja, veš, Franci, najprej smo morali mi izbrati tebe, potem pa si ti druge izbral.«

Gledali so naprej, kdo bo nadaljeval njihovo delo. In se mi zdi, da to, da znaš zbrati okrog sebe sodelavce, in da jih znaš tudi zbrati za naprej, lahko narediš samo, če imaš rad prave ljudi. Če nimaš rad ljudi, tega ne narediš in je lahko opravljeno še tako veliko delo, za katerim pa potem nastane nek prepad. Ni nekega normalnega nadaljevanja.

TFL Glasnik:
Kako vidite nadaljnji razvoj pravniških organizacij? Kako funkcionirajo te mlajše generacije, kako obravnavajo pravne izzive? Kako pravzaprav take nadobudne mlade pravnike, kot ste bili vi, pripravljate na njihovo vlogo v prihodnosti?

Franci Gerbec:
Pravniki in pravo so vedno tudi rezultat nekega časa, nekih zgodovinskih okoliščin, nekega družbenega sistema in seveda iz njega ne morejo kar tako pobegniti. Seveda je pa odnos pravnikov vedno tudi takšen, da je lahko servilen do tistega sistema ali pa kritičen, ali je pa celo takšen, da ga hoče spreminjati.

Sam sem bil od začetka moje poti že na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani vedno na strani tistih, ki so hoteli stvari spreminjati, in sem bil pogosto v opoziciji, zato sem bil tudi pogosto persona non grata. Tudi v prejšnjem sistemu. Imel pa sem imenitne vzornike. Recimo na Pravni fakulteti je bil to Matevž Krivic, potem sta bila brata Paš in še številni drugi vrhunski pravniki, ki so hoteli v tistih letih, v tistih časih trdega socializma, stvari spreminjati. In to se je nadaljevalo kar naprej in vedno znova se je postavljalo vprašanje, ali hočeš biti v nekem udobnem položaju, da se ti nič ne more zgoditi, ali pa se priključiš tistim, ki hočejo stvari spreminjati.

Seveda je za pravnike zelo pomembno, ali znajo odgovoriti na izzive časa. Glede tega se mora vsak sam odločiti, mu je pa veliko lažje, če je član neke širše skupine ali družbe ljudi. In ko ste me vprašali, bi rekel, da so bile pravniške organizacije tiste, ki so bile ne samo v koraku s časom, ampak so včasih bile tudi deloma pred časom in so bile pobudnice številnih sprememb. Recimo že v sedemdesetih in osemdesetih letih smo bili pravniki in pravniške organizacije pomembni pobudniki sprememb, recimo gospodarskega sistema.

Do takrat smo imeli tak sistem, da je smel imeti obrtnik samo dva ali pa pet zaposlenih. Pa so potem nastale pogodbene organizacije in recimo eden od naših kolegov, Janko Arah, je bil med glavnimi avtorji pogodbenih organizacij združenega dela (POZD). Danes se to sliši kot neka zgodovina, nek anahronizem. Sredi osemdesetih let je skupina pravnikov na Gospodarski zbornici, ki jo je vodil Rado Bohinc, takrat še ne doktor, zasnovala pomemben elaborat: »Kako do tržnega gospodarstva?« Za tiste čase zelo revolucionarna teza, ki je kasneje, ne tako dolgo zatem pripeljala do prvega jugoslovanskega Zakona o podjetjih in potem kmalu leta 1992 do Zakona o gospodarskih družbah. Pobudo na 115 straneh, kompletno gradivo za to, je pripravila skupina pravnikov, v kateri so bili še Marjan Kocbek, Šime Ivanjko in Rado Bohinc in to gradivo smo dali takratni novi že večstrankarski vladi. Gradivo je bilo objavljeno v skupščinskem Poročevalcu, to smo tudi ob 30-letnici ZGD pokazali. To pomeni, da smo bili vendar ne samo znanilci, ampak tudi deloma soavtorji številnih sprememb, pri čemer moramo vzeti v zakup, da smo imeli včasih srečno roko, včasih pa tudi ne. Nismo samo zlatih jabolk trosili.

Pri mlajših pravnikih čutim neko pomanjkanje pripravljenosti za širše delovanje v skupno dobro. To se vidi, recimo, na pravniških dnevih, pa tudi ob tem, da so imela društva včasih, Maribor še ima, če se ne motim, mesečna srečanja, Ljubljana pa jih nima več. Nekako je minilo. Vsak je preveč zavzet s svojim delom, poklicnim ali osebnim, in je premalo pripravljenosti za skupno delo. Posameznik sam po sebi nikoli nič ne pomeni. Čutim pomanjkanje pripadnosti skupnemu organiziranemu delu, nastopu in povezovanju. Konec koncev ni samo strokovno, je tudi družabno, pa še kaj drugega. In pravniki smo se znali zmeraj tudi dobro poveseliti.

TFL Glasnik:
Morda so bili samo časi drugačni. Vi ste vendar šli čez vso to zgodbo od stare države do nove države, pravnih izzivov je bilo cel kup. Za tržno gospodarstvo in podobno. Zdaj so te stvari seveda že urejene in smo sodobna demokratična država. Ampak izzivov za mlade pravnike ne bi smelo zmanjkati. Kaj bi bil vaš nasvet, katerega področja naj bi se lotili, če bi se že odločili karkoli spreminjati?

Franci Gerbec:
Vemo, da je temeljno vprašanje vsake sodobne družbe odnos do človekovih pravic. Človekove pravice obsegajo ogromno področij, recimo družinske odnose, družinske pravice. Področje, ki zelo zaznamuje vsako sodobno družbo, pa tudi slovensko družbo, so veliki problemi na področju stanovanj. Recimo zagotovitev primernega bivanja, tu je do zdaj ta družba 30 let padala na izpitu, za razliko od časov v socializmu, ko so tovarne gradile stanovanja in dajale kredite, da so si delavci sami lahko gradili hiše. Morali bi znati vzeti pouk iz tistega časa. Vprašal bom takole: zakaj pa ne bi podjetja, pa tudi bolnišnice in drugi, gradili stanovanj za svoje delavce, ker bi potem marsikdo lahko dobil zdravnika ali medicinsko sestro ali učitelja, še posebej v manj razvitih krajih.

Imamo velike probleme na področju uresničevanja pravice do zdravstvenega varstva. Sem podpredsednik Zveze organizacij pacientov Slovenije že tri leta in pol. Na tem področju imamo številni slovenski državljani težave z dostopom do zdravstvenih storitev. Tu imajo pravniki veliko novih izzivov, drugačnih kot v preteklosti. Seveda je zelo prisotna tendenca tako imenovane liberalne demokracije, v smislu vsak naj predvsem poskrbi zase. Za koga pa naj družba skrbi? Družba mora skrbeti predvsem za tiste ranljive skupine, ki jih je zmeraj več. Samo en primer bom navedel, to so otroci s posebnimi potrebami. Teh otrok je po nekaterih ocenah sedem odstotkov. Zmeraj več je otrok, ki imajo neke posebne potrebe, take in drugačne.

Tako da je področij, kjer bi pravniki lahko dejavno pomagali, zelo veliko. Zelo veliko je izzivov na področju delovnih razmerij in prekarnih delovnih razmerij, kjer smo pogosto vsi v položaju, da smo lahko ali delavec, ki je najet, ali pa tudi delodajalec. In zdaj vprašanje, ali ljudi držimo v stanovanjih samo na desetmesečnih najemnih pogodbah ali pa držimo delavca na pogodbah za določen čas za osem ali deset mesecev. Temeljno vprašanje je vprašanje varnosti položaja ljudi, ki potem zelo vpliva tudi na duševno zdravje in na počutje ljudi in tudi na medsebojne odnose.

Pri tem sem najbolj zaskrbljen, ker se mi zdi, da so se odnosi v družbi v primerjavi s prejšnjimi časi poslabšali v tem smislu, da vsak preveč skrbi samo sam zase in je premalo skrbi tudi za druge. Kot pravi Aristotel, človek je zoon politikon ali podružbena žival. Vprašanje je, koliko smo podružbeni, koliko pa smo bolj podobni živalim, ki seveda ne znajo razmišljati in niso človeška bitja, mi imamo vendarle neke druge lastnosti, kot pa jih imajo živali. Ali se torej preveč uveljavlja samo pravica močnejšega, tistega, ki se bolj znajde, ki je bolj predrzen, ki je bolj brezobziren in tako naprej. Tu mislim, da imamo vsi dosti področij, kjer vsak od nas lahko naleti na tako vprašanje. Tudi ko vsak opravlja svoje delo, se mora znati odločiti, kar pomeni, da bi morali imeti poleg pravnih kompasov tudi čisto normalne človeške, moralne ter etične kompase. Brez teh se lahko čisto izgubimo.

TFL Glasnik:
Da, vloga pravnikov postaja širša. Tu bi se malce bolj osredotočila še na dve področji, ki ste jih že omenjali, vem pa, da sta to vaši specialnosti. Najprej bi se dotaknila gradbeništva in stanovanjske problematike, ki ste jo že omenili. To je zares široko področje, strogo zakonodajno gledano, vendar pa tudi zahtevno v smislu družbe kot celote. Že sam postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, kjer je izziv pri projektantih itn., pa zakonodaja o upravnem postopku in upravljanju prostora, cel kup problematike je tu. Kje vi vidite glavne probleme, gledano z vidika neustrezne zakonodaje ali česa drugega, in kako bi jih reševali? To je eno vprašanje. In še drugo, malo provokativno, ali bo veljala teza ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da se bo cena stanovanj znižala?

Franci Gerbec:
Mislim, da ta hip poteka družbena bitka ali soočenje na več načinov, ki pa imajo neka skupna jedra, skupne temelje. Ko gledam aktualno, je v stanovanjski politiki to povezano s poskusom, da naj bi bila država tista, ki bo vsakomur zagotovila stanovanje. Ta teza je napačna in tudi ni res, da je to ustavna določba. V ustavi samo piše, da država ustvarja pogoje, da bi vsak dobil primerno stanovanje, ne pa, da mu ga zagotovi. V tem je velika razlika. Ker če skrbi, pomeni, da bi moral biti normalen državljan z normalnim dohodkom sposoben, da bi si lahko sam kupil stanovanje, najel kredit ipd. Seveda je ob sedanjih visokih cenah to skoraj misija nemogoče, če gledamo razmerje med ceno kvadratnega metra in plačo. To je osnovno razmerje, ker po evropskih merilih naj državljan ali gospodinjstvo ne bi dala za stroške stanovanja več kot tretjino dohodkov. Podmena ali poskus, da naj bi lahko država vsakemu zagotovila stanovanje, je nerealna in je utopija. Ampak v ozadju, ko gledam poteze deloma tudi aktualne vlade, je med drugim nepriznavanje realne cene faktorjev proizvodnje oziroma proizvodne cene, cene zemljišč itd. Poskus, da bi na umetni način ustvarili nizke cene, je vnaprej obsojen na propad, zato je socializem propadel. Socializem je propadel zato, ker ni priznal realnih cen in je poskušal administrativno urejati cene. Ti poskusi so se vedno v zgodovini, ne samo v Jugoslaviji, končali s propadom ekonomije.

Ker konec koncev, če nekdo predlaga, da bi država regulirala ceno stanovanj, je naslednje vprašanje, zakaj ne cene kruha. Zakaj ne še cene vseh drugih ključnih faktorjev? Seveda smo tu na terenu, kjer gre deloma za upravičeno družbeno ali državno intervencijo, tudi na stanovanjskem področju. Vprašanje pa je, kje je meja. Znani smo po tem, da imamo čuden sistem neprofitnih stanovanj, kjer je recimo celo aktualni stanovanjski zakon takšen, da se samo na pet let preverja, ali so tvoji dohodki zdaj višji in bi moral plačevati višjo najemnino ali pa celo zapustiti to stanovanje. Mi smo deloma družba, ki omogoča, da nekateri izkoriščajo dane pogoje na stanovanjskem ali na drugem področju. Znano je, da potem s prstom kažemo, češ, je v neprofitnem stanovanju, vozi se pa v mercedesu ali pa v BMW-ju. To je tak značilen primer, ampak s tem se soočajo tudi nemška ali pa druge družbe, saj imamo mednarodne stike in nam prav tako sami pripovedujejo, da je država zmeraj počasnejša od državljanov, ki smo bolj iznajdljivi.

Hočem povedati, da če mislimo, da je država vsemogočna, to ni. Že takoj imamo problem, saj imamo na drugi strani previsoko obremenitev plač. Področje, v katerega nočemo zaiti, pa je tesno povezano z vašim vprašanjem gradbeništva in stanovanj, so recimo davki na premoženje. Od tega bežijo vsi kot hudič od križa. Sam se že dolgo ukvarjam s tem vprašanjem v okviru organizacij, ker sem član slovenskega nepremičninskega združenja. Mislim, da bi bilo nujno, da ga vpeljemo. Ampak razumne davke na premoženje. Pred nekaj leti smo lansirali tezo o tisočinki, se pravi, da bi bil davek na premoženje ena tisočinka vašega premoženja. Če imate milijon evrov vredno premoženje, potem je tisočinka tisoč evrov. Zdaj pa vi meni povejte, ali bi vas to ogrozilo, če plačujete letno eno tisočinko davka. Od deset milijonov bi to pomenilo deset tisoč evrov. Mi trdimo, da ne. In trdimo, da mora biti davek zmeren. Da moramo tudi premoženje obremeniti. Številni svetovno znani ekonomisti sodijo, da brez obdavčenja premoženja, seveda več za tiste, ki več imajo, ne moremo iziti iz te krize.

Ne, hočemo samo, da država več intervenira, da nam da stanovanja, da nam da še vse drugo, na drugi strani pa nismo pripravljeni k temu prispevati in se ves čas vodi razprava o tem, da imamo predrago državo in previsoke davke in prispevke. Gradbeništvo je rezultat številnih zadev in bi rekel, da je zgrešeno nenehno ponavljanje, kako je naša gradbena zakonodaja slaba. To sploh ni res. Nikoli ne bomo imeli takega zakona, da bodo stvari drugače in lažje tekle. Na področju prostorskega načrtovanja je največji problem po oceni številnih strokovnjakov, da slabo funkcionira državna uprava in vsi tisti, ki dajejo pogoje in soglasja, med seboj ne sodelujejo.

To, da država razlaga, da mora prostorski državni načrt za neko cesto ali železnico pripravljati osem do deset ali celo petnajst let, to se mi zdi nekaj nemogočega. To pomeni, da se dopušča, da vsak počasi in slabo dela. Mislim, da smo izrazito neučinkoviti v organizaciji priprav za gradnjo državnih in tudi drugih projektov, predvsem pa na področju prostorskega načrtovanja, in da lahko vsak referent po svoje govori. Seveda pa je tu vprašanje tehtanja. Recimo tipično je tehtanje med tem, kaj je širši javni interes in kje naj bi ta javni interes prišel do izraza. Seveda moramo biti občutljivi do tega, da, če gre bodoča cesta deset metrov stran od okna stanovanjske hiše, je verjetno tistemu državljanu treba bodisi dati odškodnino bodisi tisto hišo odkupiti in mu omogočiti, da bo šel drugam, ker mu mi popolnoma spremenimo okolje. Mislim, da se, kar se tega tiče, še vedno tudi zdaj izvaja nasilje nad državljani in da tu ni ustreznih mehanizmov za tehtanje teh interesov in se uradnikom dopuščajo načini, ki niso dobri.

Značilni primeri so bili, recimo, gradnja objektov UKC Maribor in odkup stanovanj. Ta saga, ki se je vlekla na očeh cele države, je bila čisto nepotrebna. Zakaj? Zato, ker se je tem državljanom ponujalo ceno za stanovanje, za katero oni niso mogli kupit drugega stanovanja. Oni so rekli, vi nam kupite drugo stanovanje, pa gremo ven. Ali pa nam dajte toliko, kot bomo mi na trgu dali za to stanovanje. Pospešiti bi bilo moč izvedbo številnih državnih in tudi zasebnih projektov s tem, da bi imeli bolj učinkovito državno upravo. Mislim, da je jedro problema v slabo plačani oziroma neučinkoviti upravi, kjer nihče noče prevzeti odgovornosti za nobeno stvar in samo s prstom kažejo drug na drugega.

Tako da bi bil to moj odgovor, da država nima ustrezno organiziranega dela na tem področju. Po kateri logiki naj bi bila bolnišnica investitor nove bolnišnice? Saj bolnišnica za to ni usposobljena. Država bi morala, kot je gospodarska zbornica predlagala, za take gradnje imeti družbo, ki bi to organizirala. Tako pa se tisti srednješolski center v Mariboru že pet let prenavlja. Zakaj? Vmes je že ravnatelj te šole umrl. Zato, ker se nalaga, da naj bi se zdaj učitelji ukvarjali z gradnjo šole. To se mi zdi neka zamenjava teze. Mislim, da javna uprava na nekaterih področjih ni ustrezno učinkovito organizirana, da bi tisti, ki to delo opravljajo, za to delo tudi odgovarjali.

TFL Glasnik:
Pojdiva še na naslednje področje, in to je področje pacientovih pravic, ki ste ga tudi že omenili. Vem, da ste tu zelo aktivni, morda tudi zato, ker vas je vaša osebna situacija vzpodbudila k temu. Ste podpredsednik Zveze organizacij pacientov Slovenije. Nam lahko opišete, s kakšnimi problemi se pravzaprav soočate? Kaj je zdaj vaš glavni fokus?

Franci Gerbec:
Slovenski državljani se na tem področju soočamo s tremi glavnimi problemi. Prva je dostopnost do zdravstvenih storitev. Značilne so absolutno predolge čakalne dobe, ki so takšne tudi za hude primere bolezni. Številni pacienti ne dočakajo pregledov ter prej umrejo. Imamo mednarodne raziskave, ki kažejo, da od pacientov, ki imajo hude težave s srcem in v devetdesetih dneh ne pridejo do nujno potrebne storitve, jih po svetovni statistiki v prvem letu umre 15 do 20 odstotkov. Se pravi, če imamo pet tisoč pacientov, ki čakajo z oznako zelo hitro ipd. in ne pridejo na vrsto v devetdesetih dneh, potem bo po mednarodnih statistikah 15 odstotkov teh bolnikov umrlo v prvem letu. To pomeni, da imamo zelo resen problem, ki se glasi, zakaj pa so čakalne dobe take, in tu je verjetno več odgovorov.

Mislimo, da je storilnost v slovenskem zdravstvu prenizka. Naša organizacija je predlagala, da se s spremembo Zakona o pacientovih pravicah določi pravica vsakega pacienta, da gre lahko, ko poteče najdaljša čakalna doba, h kateremukoli zdravniku v Sloveniji, tudi k zasebnemu zdravniku. Na tej točki se zdaj razhajamo. Reakcije so zelo zanimive. Nekatere stranke to podpirajo, nekatere druge pa tega niso pripravljene sprejeti, češ, da bi to pomenilo hiter pohod v privatizacijo zdravstva. To ni res. Mi menimo, da je javno zdravstvo tisto, ki je financirano iz javnega denarja. Pacienta v osnovi nič ne briga, ali ste vi javna ustanova ali zasebna, njemu je važno samo, da pride v roke zdravnika čim prej ali pa pravočasno in da je ta storitev kakovostna in varno opravljena.

Tak ukrep so sprejeli Danci in Portugalci in so pravico do zdravljenja v razumnem roku uzakonili kot zelo pomembno novo ustavno pravico. Torej ne pravica do zdravstvenega varstva, ampak pravica do zdravljenja v razumnem ali v tistem osnovnem roku, ki je potreben glede na naravo in bolezensko stanje pacienta. Absurden je položaj, kot je reklo ustavno sodišče že leta 1998, da bi moral pacient, ki plačuje obvezni prispevek, še iz svojega žepa plačati nujno potrebno zdravstveno storitev. In naša ocena je, da je družbena pogodba hudo prekršena s tem, da sem dolžan plačevati zdravstveni prispevek, na drugi strani pa ne morem priti do nujno potrebnih storitev. Nenormalno je, da vam danes Zavod za zdravstveno zavarovanje povrne stroške, če greste v Zagrebu k zobozdravniku ali pa v Hrvaško Zagorje, ne pa, če bi šli k slovenskemu zobozdravniku. Mi pravimo, da se bodo čakalne dobe skrajšale, ko bomo izkoristili vse zmogljivosti, ki jih imamo v Sloveniji. Tako državne kot tudi zasebne - pod pogoji, ki jih itak narekuje zavarovalnica. Pot v privatizacijo, v zasebno zdravstvo pa bi bila, če tega ne rešimo na ta način. Potem bo vsak državljan prisiljen dati še več iz svojega žepa. Trenutna ocena je, da se v Sloveniji daje iz denarnic državljanov že 750 milijonov evrov.

Drugo vprašanje pa je varnost pacientov, varnost zdravstvene obravnave, kjer se že leta in desetletja pometa pod preprogo številne primere zdravstvenih napak. Nimamo podatkov o varnostnih incidentih, o napakah v zdravstvu in trenutno v razpravi uporabljamo mednarodne podatke iz drugih držav za primerljive države, kot smo mi. Ti podatki kažejo, da imamo letno najmanj 300, če ne do 600 ali do 1000 nepotrebnih smrti letno. To pomeni, da smo v toliko letih imeli toliko nepotrebnih smrti. V Zvezi organizacij pacientov menimo, da pri politični eliti ni družbenega razpoloženja, da bi danes denimo naredili oceno tega, kaj se je dogajalo s covidom. Pridelali smo 10.000 mrtvih, med njimi je bila tudi moja žena, ki so bili žrtve covida. Pa ne zato, da bi zdaj nekoga obesili, ampak da bi ugotovili, kaj je bilo takrat dobro, kaj ni bilo v redu in kaj moramo narediti zdajle, da bomo pripravljeni za morebitne take ponovitve. Ta družba in ta država nista sposobni narediti kritičnega poročila o covidu. To pa zato, ker mnogim ustreza, da se tega ne naredi. In da se ne pokaže tistega, kar je bilo dobro, in tistega, kar ni bilo dobro. Če danes vprašate, ali imajo domovi starejših občanov pripravljene načrte za delovanje v izrednih razmerah, vam direktorji teh domov odgovarjajo, da jih nimajo. To pomeni, da se nismo ničesar naučili.

Res pa je, da smo vendarle potegnili določene poteze, saj je v teku velik investicijski ciklus gradnje bolnic, ki je težek 2,3 milijarde evrov. Nekaterim aktualnim politikom iz sedanje koalicijske vlade sem rekel, ali priznate, da je Janševa vlada, kar se tega tiče, v zadnjem trenutku potegnila prave poteze. Da je bil v parlamentu sprejet zakon o investicijah v zdravstvo, ki bi ga morali še nadgraditi. Naša teza v zvezi organizacij pacientov, ko je govora o povečanih izdatkih za obrambo, je, da so najboljša obramba zadovoljni prebivalci Slovenije in zdravi. Če govorimo o povečanih izdatkih za obrambo, vložimo te izdatke v zdravstvo, zato da ne bomo imeli takih čakalnih dob in bodo sredstva zagotovljena tako na kratko kot na dolgo stezo, da se bo lahko izboljšalo zdravje ljudi. To je za nas osnovni obrambni pojem, kajti kdo se bo pripravljen boriti za državo, s katero ni zadovoljen. Naš odgovor je torej, da tudi če damo pet odstotkov za obrambo, moramo znotraj tega dati glavnino denarja za te namene. In o tem bi po našem mnenju morali doseči tudi nadstrankarski konsenz vseh političnih strank v državi. Ker tega nam tudi zelo manjka, ko gre za nekatere kritične zadeve.

TFL Glasnik:
Hvala lepa za vaše vpoglede na posameznih pravnih področjih. Počasi se približujeva h koncu, tako da bi vas vprašala samo še to: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Franci Gerbec:
Sporočilo Slovencem je, da bi se morali biti sposobni sporazumeti ne samo v tem, kaj hočemo za naprej, v kakšni državi hočemo živeti, ampak da bi se morali sporazumeti in biti sposobni sporazumeti tudi o preteklosti. Da bi morali biti, kot je tudi predsednica republike pozvala, sposobni pokopati vse mrtve in zapreti ta del slovenske zgodovine, ker nas to ovira na poti naprej. Tako da bi predvsem rekel, da bi morali vse storiti, da ohranimo socialni mir v državi, socialni mir in kohezijo v družbi, kajti brez te kohezije, brez nekega skupnega javnega dobra, v katerega vsi lahko zaupamo, brez tega mislim, da ne bomo imeli prave perspektive. In za to se velja potruditi.