TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sodišče druge stopnje prekorači meje dovoljenega preizkusa sodbe v
pritožbenem postopku iz uvodne alinee 1. odst. 376. čl. ZKP, če
potem, ko je ob reševanju pritožb obtoženčevega zagovornika in
javnega tožilca po uradni dolžnosti spremenilo prvostopno sodbo in
dejanje obtoženca, ki je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje
velike tatvine po 3. odst. 166. čl. KZS in ga samo pravno opredelilo
kot kaznivo dejanje velike tatvine po 2. odst. 166. čl. KZS, obenem
še ugodi pritožbi javnega tožilca, ki je izpodbijal odločbo o kazni
in sicer samo zato, ker je bila otožencu pri prejšnji pravni
kvalifikaciji izrečena z uporabo omilitvenih določb kazen 2 leti
zapora, in samo izreče pri spremenjeni pravni kvalifikaciji obtožencu
brez uporabe omilitvenih določb kazen 3 leta zapora.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obtoženec spoznan
za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odst. 166. čl. KZS
in z uporabo omilitvenih določb 2. tč. 42. čl. in 1. tč. 1. odst. 43.
čl. KZJ obsojen na kazen 2 leti zapora, sta se pritožila obtoženčev
zagovornik in javni tožilec. Zagovornik se je pritožil zaradi
bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve
dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in odločbe o odvzemu
premoženjske koristi, dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski
sankciji. V pritožbi javnega tožilca je bilo izrečno predlagano, naj
se sodba prve stopnje razveljavi ali pa spremeni tako, da se
obtožencu izreče kazen zapora brez uporabe omilitvenih določb. S
sodbo sodišča druge stopnje je bila pritožba obtoženčevega
zagovornika zavrnjena kot neutemeljena, sočasno pa je bilo izrečeno,
da se ob ugoditvi pritožbi javnega tožilca in po uradni dolžnosti
sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi tako, da se
obtoženec spozna za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in
2. odst. 166. čl. KZS, v odločbi o kazni pa tako, da se mu izreče
kazen 3 leta zapora.
Javni tožilec SRS je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo
za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, naj se ta sodba
spremeni tako, da se tudi pritožba javnega tožilca zavrne kot
neutemeljena, obtožencu pa se za kaznivo dejanje velike tatvine po 1.
in 2. odst. 166. čl. KZS po uradni dolžnosti izreče primerna kazen
zapora. S sodbo VSS je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno in
je bila sodba sodišča spremenjena tako, da se je obsojencu za kaznivo
dejanje po 1. in 2. odst. 166. čl. KZS izrekla kazen 2 leti zapora.
V obrazložitvi te sodbe je med drugim navedeno: "V izreku izpodbijane
odločbe sodišče druge stopnje očitno ni dovolj natančno izrazilo
svojega mnenja v obravnavani zadevi. Navedbe, da je pritožbeno
sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stpnje po uradni dolžnosti, se
povezujejo le z reševanjem pritožbe javnega tožilca, čeprav je na
dlani, da je tako odločanje povzročila oziroma sopovzročila tudi
zagovornikova pritožba, ne glede na to, da je ta pritožba sicer bila
zavrnjena kot neutemeljena."
Ob navajanju v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, da je pritožbeno
sodišče ugodilo pritožbi javnega tožilca, tudi ni natančno označeno,
da je pri tem šlo le za delno ugoditev. Iz navajanja razlogov in
predloga v pritožbi javnega tožilca se vidi, da je ta prvenstveno
izpodbijal dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno in
predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa je
še izpodbijal odločbo o kazni in s tem v zvezi predlagal tako
spremembo odločbe o kazni, da se obtožencu izreče kazen brez uporabe
omilitvenih določb. Javni tožilec je torej v pritožbi uveljavljal dva
različna pritožbena razloga, katerima sočasno niti ne bi bilo mogoče
ugoditi.
Senat VSS se je ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti
strinjal s stališčem vlagatelja, da v obravnavani zadevi ni bilo
zakonske podlage niti za delno ugoditev pritožbi javnega tožilca. S
tem, da je sodišče druge stopnje dejanje obsojenca, ki je bilo v
sodbi sodišča prve stopnje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po
3. odst. 166. čl. KZS, za katero je v zakonu predpisana kazen najmanj
3 leta zapora, samo po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot kaznivo
dejanje po 2. in 1. odst. 166. čl. KZS, za katero je v zakonu
predpisana kazen zapora od enega do desetih let, so postala vsa
izvajanja v pritožbi javnega tožilca, da so bile pri izrečeni kazni
dveh let zapora nepravilno uporabljene določbe o omilitvi kazni,
brezpredmetna. Ko je sodišče druge stopnje obsojencu samo izreklo za
kaznivo dejanje po 2. odst. 166. čl. KZS kazen treh let zapora, se
pravi kazen, ki je višja od minimalne z zakonom predpiane kazni, je s
tako svojo odločitvijo očitno prekoračilo meje iz pritožbe javnega
tožilca, ki je izpodbijal odločbo o kazni le glede uporabe
omilitvenih določb pri prejšnji pravni opredelitvi. Vložena zahteva
torej upravičeno uveljavlja, da je bila z izpodbijano odločbo kršena
uvodna alinea 1. odst. 376. čl. ZKP, po kateri pritožbeno sodišče,
razen če ne gre za izrečno dovoljene izjeme, na drugi stopnji odloča
o zadevi samo v mejah razlogov pritožbe.
Spričo ugotovljene kršitve ZKP je senat VSS moral ob ugoditvi
predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti obsojencu izreči kazen na
način, kot bi mu jo bilo moralo ob pravilni uporabi zakona izreči že
sodišče druge stopnje.