TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Tožnica predpostavk domneve o usklajenem delovanju ni konkretno izpodbijala, pač pa je izpodbijala samo domnevo. Trdila je, da je bil njen namen »le nakup maksimalno dovoljenega števila delnic brez objave javne ponudbe«. V primeru, ko je izkazan vsaj eden od zakonsko določenih dejanskih stanov povezav, mora namreč oseba, na katero se domneva nanaša, domnevo izpodbijati z dokazovanjem, da kljub obstoju povezave iz dejanskega stanja domneve ni delovala usklajeno z drugo osebo. Vendar pa tožnici to ni uspelo, saj ugotovljene okoliščine konkretnega življenjskega primera omogočajo zanesljivo sklepanje ne samo o povezavi, temveč tudi o usklajenem delovanju.

Usklajeno delovanje potrjujejo tudi okoliščine, zaradi katerih je Agencija začela postopek nadzora po uradni dolžnosti (»enako časovno obdobje, v katerem sta družbi pridobivali delnice (februar, maj in junij 2008), enaka velikost pridobljenih deležev (vsaka od družb je pridobila natančno 298.674 delnic oziroma 24,99-odstotni delež delnic) ter nakupi delnic izven organiziranega trga.

Po ZPre-1 ni treba dokazati dejstva nastopa skupnega uresničevanja glasovalne pravice, na primer obstoja delniškega sporazuma ali načina glasovanja pri pomembnem sklepu na skupščini delniške družbe, ampak je dovolj, da se dokažejo samo relevantne okoliščine, ki jih zakon opredeljuje kot dejanski stan iz domneve, da velja domneva usklajenega delovanja. Ob dokazu dejanskega stanu zakonske domneve, pa bi morala tožnica dokazati, da pri dokupovanju delnic ni šlo za nakup v smislu skupnega delovanja, ampak na primer zgolj kot dobro portfeljsko naložbo, česar pa ji ni uspelo dokazati.

Ker je Agencija ugotovila več znakov usklajenega delovanja in so ti obstajali istočasno, jih je mogoče (brez posebnega dokazovanja sporazuma) sprejeti kot očiten in prepričljiv dokaz, da je bilo ravnanje tožnice motivirano s pridobitvijo ali utrditvijo kontrole nad ciljno družbo. Sicer pa je pri sporazumu odločilen njegov cilj in ne cilj (subjektivni namen) skleniteljev sporazuma (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu I Up 334/2003 z dne 28. 10. 2003).

ZUS-1 določa posebna pravila za povrnitev tožnikovih stroškov v upravnem sporu, in sicer v tretjem odstavku 25. člena v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Pravilnik je namreč specialni predpis, ki izključuje uporabo drugih predpisov pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu X Ips 805/2007 z dne 16. 7. 2008). Ker pa je pri pavšalni odmeri stroškov po Pravilniku obseg povrnitve stroškov stranke določen, stroškov ni mogoče odmerjati z upoštevanjem določb Odvetniške tarife.