IZREK
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 523/2002 z dne 23. 12. 2002 v zvezi z odločbo o pridržanju Policijske uprave Celje, Urada kriminalistične policije, št. 3A301 z dne 22. 12. 2002 se zavrne.
EVIDENČNI STAVEK
Veljavnost izpodbijanih odločb o pridržanju je potekla že v času vložitve ustavne pritožbe.Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode, Ustavno sodišče odloča drugače. Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je eden izmed najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več aktualen. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na morebitno ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča.
Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave).
Ustavno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katerih dejstvih in razlogih je sodišče gradilo svojo odločitev o dejanskem času odvzema prostosti. Iz obrazložitve sklepa niso razvidne niti dejanske okoliščine niti druge konkretne okoliščine, iz katerih bi bila razvidna presoja zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče tudi ni presojalo stališča pritožnice, da se že s samo opravo hišne preiskave izvaja pridržanje, in se tako do navedbe, ki je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, sploh ni opredelilo. S tem je bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva . Zaradi navedenih kršitev Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti ali je bila pritožnici kršena tudi pravica do osebne svobode, zato je ustavno pritožbo zavrnilo.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.